Edi Majaron: Razlika med redakcijama
Vrstica 3: Vrstica 3:
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Majaron, Edi]]
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Majaron, Edi]]
==Življenjepis==
==Življenjepis==
'''Edi Majaron''', rojen 13.10.1940 v Ljubljani, je diplomiral iz violončela na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski študij 1964. Študijsko izpopolnjevanje na podiplomski stopnji je zaključil 1968 tudi na Akademiji lepih umetnosti AMU v Pragi, kjer mu je prorektor dr. Erik Kolar, znani lutkovni dramaturg in režiser, omogočil hospitiranje na katedri za lutkarstvo iste akademije. Leta 1954 je ustanovil svoje prvo gledališče, ki je že v nekaj letih preseglo lokalne okvire in se preimenovalo v Lutkovno gledališče Dravlje s stalnim odrom in dvorano ter sredi šestdesetih postalo najpomembnejše jugoslovansko komorno lutkovno gledališče, znano po vsej Evropi. Od 1955 pa do 1968 je sodeloval z režiserjem [[Jože Pengov|Jožetom Pengovom]], najprej v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kasneje pa v Dravljah, kjer je Majaron deloval kot umetniški vodja, igralec - lutkar in režiser do leta 1975. Od leta 1970 gledališče nosi ime Lutkovno gledališče [[Jože Pengov]]. Do leta 1979 je '''Majaron''' delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana do izgradnje nove hiše 1984, ko se spet zapiše svobodnjakom. V letu 1992 ustanovi in vodi neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana. Režiral je blizu 90 predstav v različnih profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, Poljskem, Belorusiji in Italiji. Režiral je besedila od Aristofana in Shakespeara do sodobnih, med njimi tudi pomembnih slovenskih avtorjev, tako predstave za odrasle, kot za otroke, mnoge so po strogi selekciji gostovale na številnih pomembnih mednarodnih festivalih – Charleville-Mezieres, Bielsko-Biala, Minsk, Cervia, Perugia, Bochum, Magdeburg, Toronto, Dordrecht, Tolosa, Segovia, Barcelona, Silkeborg, PIF-Zagreb, Festival otroka v Šibeniku, Bugojno, Jeruzalem, Tokyo, Jokohama, Teheran, in vrsta drugih.  Njegove predstave so prepoznavne po sporočilu, ki ga želi posredovati občinstvu skozi izbor ustrezne lutkovne tehnike, največkrat v soigri igralca in lutke. Posebnost '''Majaronovih''' predstav je, da kot profesionalni glasbenik vselej zna uravnotežiti glasbeno govorico z ritmom animacije, glasba pa postane del dramaturgije..                                                                                                                                                 
'''Edi Majaron''', rojen 13.10.1940 v Ljubljani, je diplomiral iz violončela na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski študij 1964. Študijsko izpopolnjevanje na podiplomski stopnji je zaključil 1968 tudi na Akademiji lepih umetnosti AMU v Pragi, kjer mu je prorektor dr. Erik Kolar, znani lutkovni dramaturg in režiser, omogočil hospitiranje na katedri za lutkarstvo iste akademije.  


Mnoge njegove predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, kot so PIF v Zagrebu, Bugojanski bienale, Bekescsaba. Prejel je  nagrado Prešernovega sklada republike Slovenije (1988) za dosežke na področju lutkovne umetnosti in plaketi mesta Ljubljana ter Mostar. Za mednarodno delovanje na področju lutkovne umetnosti in povezovanje lutkovnih kultur je prejel mednarodno priznanje Sirenna d'Oro, ki ga podeljuje Centro Teatro di Figura iz Ravene in Pulcinella d'Oro, mednarodno priznanje gledališča iz Barija Casa di Pulcinella. L.2007 je prejel priznanje [[Edi Majaron/Bršljanov venec 2007, obrazložitev žirije|Bršljanov venec]] [[Združenje dramskih umetnikov Slovenije|ZDUS]], 2008 pa pomembno mednarodno nagrado za življenjsko delo Mali princ Mednarodnega festivala Subotica. Za mnoga mednarodna strokovna in znanstvena srečanja je bil iniciator, vodja in selektor programa; med drugim: Mednarodno srečanje lutkarskih visokih šol in študijev s posvetom leta 1983 in 84, Lutke 88, UNIMA 92, Lutke 95, Lutke 97. Njegovo strokovno delo je povezano z mednarodno zvezo lutkarjev UNIMA: bil je član izvršilnega odbora od 1980 do 2000,  podpredsednik mednarodne komisije za šolanje poklicnih lutkarjev od 1984, predsednik komisije za znanstveno in raziskovalno delo od 1992 do 2000 in predsednik mednarodne komisije za profesionalno delo z lutko v vzgoji  od 1996, kjer še vedno aktivno sodeluje pri uveljavitvi lutke v procesu otrokovega razvoja.                                                                       


'''Majaron''' je avtor 20–ih izvirnih scenskih glasb za svoje predstave, ki jih »v živo« izvajajo sami igralci. Za Televizijo Slovenija je posnel kar nekaj lutkovnih in glasbenih serij. Med drugimi: Komorna glasba skozi stoletja, V znamenju dvojčkov, Pravljica o Carju Saltanu, Prgišče priljubljenih pravljic, Slike in glasba itd. '''Edi Majaron''' je v omenjenih oddajah avtor scenarija, režije in montaže. Je avtor člankov s področja lutkarstva. Piše o dramaturgiji, režiji, zgodovini lutkarstva in o lutki v vzgoji, članki pa so objavljeni v domači in tuji periodiki, od Češke, Belgije, Velike Britanije do ZDA . Pri Enciklopediji Slovenije je bil urednik za lutkarstvo od leta1986 do zaključnega 16. zvezka 2003. Sodeloval je v skupini SAZU v pripravi Slovarja gledaliških izrazov v več jezikih (2007) in pri Svetovni enciklopediji lutkarstva z  več gesli (Encyclopédie Mondiale des Arts de la Marionnette, 2009) Je soavtor in sourednik knjig Lutka iz vrtca v šolo (PeF 2002) ter The Puppet-what a Miracle! (UNIMA 2002), to je izdala komisija Puppets in Education (katere član je od ustanovitve 1996) in deluje v okviru mednarodne lutkarske organizacije UNIMA. Prevod Lutka – divnog li čuda! je izšel 2004, leto kasneje pa še francoska izdaja (MCUK,Zagreb) Od leta 1991 predava na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (od 2005 kot redni profesor) Metodiko lutkovne, dramske in filmske vzgoje ter Scenografijo z lutkarstvom ter Lutkarstvo na dodiplomski in podiplomski stopnji. Od ustanovitve Gledališko-lutkovnega oddelka Umetniške akademije v Osijeku l. 2004 do 2010 je tam vodil predmet Lutkovna animacija in predmete Zgodovina lutk. gledališča in Lutkovna dramaturgija. Za vzgojiteljice in učiteljice v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji vodi seminarje z naslovom "Lutka med vrtcem in šolo". Na isto temo je predaval tudi finskim študentom univerze v Ouluju. V okviru Zagrebške gledališke akademije je v sezoni 1989/90 predaval lutkovne predmete študentom oddelka na Reki z zaključno predstavo. V letih 1995 do 1997 je pod pokroviteljstvom iste akademije v Splitu predaval in vodil delavnice o osnovi lutkovne animacije, dramaturgije in o zgodovini lutkarstva. V Bariju je v studiu za mlade lutkarje gledališča "Casa di Pulcinella" predaval o lutkovni režiji in pripravil s slušatelji zaključno predstavo Dr.Faust. Na univerzi v Bariju je vodil na oddelku za anglistiko več delavnic na temo Shakespearova metafora, Prevod literarne metafore v vizualno (Wilde) itd. V Neaplju je na lutkarski šoli vodil delavnico o dramaturgiji pri tradicionalnem gledališču s Pulcinello. V Lutkovnem studiu [[Lutkovno gledališče Ljubljana|Lutkovnega gledališča Ljubljana]] je od 1998 do 2000 predaval  lutkovno zgodovino in dramaturgijo ter lutkovno animacijo s predstavo v tehniki senčnih lutk Pravljica v modrem Franeta Puntarja. Na lutkovni šoli v Bergamu je predaval lutkovno režijo (2002). Od 2009 vodi predmet Lutkovna animacija tudi na Dramski fakulteti na Cetinju. Z referati na temo vključevanja lutke v kurikulum v vrtcu in šoli je sodeloval tudi na evropskih kongresih ECERA in EECERA ter IDEA. Leta 2004 je prejel najvišjo nagrado R Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju.
Leta 1954 je ustanovil svoje prvo gledališče, ki je že v nekaj letih preseglo lokalne okvire in se preimenovalo v Lutkovno gledališče Dravlje s stalnim odrom in dvorano ter sredi šestdesetih postalo najpomembnejše jugoslovansko komorno lutkovno gledališče, znano po vsej Evropi. Od 1955 pa do 1968 je sodeloval z režiserjem [[Jože Pengov|Jožetom Pengovom]], najprej v [[Lutkovno gledališče Ljubljana|Lutkovnem gledališču Ljubljana]], kasneje pa v Dravljah, kjer je Majaron deloval kot umetniški vodja, igralec - lutkar in režiser do leta 1975. Od leta 1970 gledališče nosi ime Lutkovno gledališče [[Jože Pengov]]. Do leta 1979 je '''Majaron''' delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana do izgradnje nove hiše 1984, ko se spet zapiše svobodnjakom. V letu 1992 ustanovi in vodi neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana.
 
 
Režiral je blizu 90 predstav v različnih profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, Poljskem, Belorusiji in Italiji. Režiral je besedila od Aristofana in Shakespeara do sodobnih, med njimi tudi pomembnih slovenskih avtorjev, tako predstave za odrasle, kot za otroke, mnoge so po strogi selekciji gostovale na številnih pomembnih mednarodnih festivalih – Charleville-Mezieres, Bielsko-Biala, Minsk, Cervia, Perugia, Bochum, Magdeburg, Toronto, Dordrecht, Tolosa, Segovia, Barcelona, Silkeborg, PIF-Zagreb, Festival otroka v Šibeniku, Bugojno, Jeruzalem, Tokyo, Jokohama, Teheran, in vrsta drugih.  Njegove predstave so prepoznavne po sporočilu, ki ga želi posredovati občinstvu skozi izbor ustrezne lutkovne tehnike, največkrat v soigri igralca in lutke. Posebnost '''Majaronovih''' predstav je, da kot profesionalni glasbenik vselej zna uravnotežiti glasbeno govorico z ritmom animacije, glasba pa postane del dramaturgije.                                                     
 
 
Mnoge njegove predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, kot so PIF v Zagrebu, Bugojanski bienale, Bekescsaba. Prejel je  nagrado Prešernovega sklada republike Slovenije (1988) za dosežke na področju lutkovne umetnosti in plaketi mesta Ljubljana ter Mostar. Za mednarodno delovanje na področju lutkovne umetnosti in povezovanje lutkovnih kultur je prejel mednarodno priznanje Sirenna d'Oro, ki ga podeljuje Centro Teatro di Figura iz Ravene in Pulcinella d'Oro, mednarodno priznanje gledališča iz Barija Casa di Pulcinella. L.2007 je prejel priznanje [[Edi Majaron/Bršljanov venec 2007, obrazložitev žirije|Bršljanov venec]] [[Združenje dramskih umetnikov Slovenije|ZDUS]], 2008 pa pomembno mednarodno nagrado za življenjsko delo Mali princ Mednarodnega festivala Subotica. Za mnoga mednarodna strokovna in znanstvena srečanja je bil iniciator, vodja in selektor programa; med drugim: Mednarodno srečanje lutkarskih visokih šol in študijev s posvetom leta 1983 in 84, Lutke 88, UNIMA 92, Lutke 95, Lutke 97. Njegovo strokovno delo je povezano z mednarodno zvezo lutkarjev UNIMA: bil je član izvršilnega odbora od 1980 do 2000,  podpredsednik mednarodne komisije za šolanje poklicnih lutkarjev od 1984, predsednik komisije za znanstveno in raziskovalno delo od 1992 do 2000 in predsednik mednarodne komisije za profesionalno delo z lutko v vzgoji od 1996, kjer še vedno aktivno sodeluje pri uveljavitvi lutke v procesu otrokovega razvoja.
                                 
 
'''Majaron''' je avtor 20–ih izvirnih scenskih glasb za svoje predstave, ki jih »v živo« izvajajo sami igralci. Za Televizijo Slovenija je posnel kar nekaj lutkovnih in glasbenih serij. Med drugimi: ''Komorna glasba skozi stoletja, V znamenju dvojčkov, Pravljica o Carju Saltanu, Prgišče priljubljenih pravljic, Slike in glasba'' itd. '''Edi Majaron''' je v omenjenih oddajah avtor scenarija, režije in montaže. Je avtor člankov s področja lutkarstva. Piše o dramaturgiji, režiji, zgodovini lutkarstva in o lutki v vzgoji, članki pa so objavljeni v domači in tuji periodiki, od Češke, Belgije, Velike Britanije do ZDA . Pri Enciklopediji Slovenije je bil urednik za lutkarstvo od leta 1986 do zaključnega 16. zvezka 2003. Sodeloval je v skupini SAZU v pripravi Slovarja gledaliških izrazov v več jezikih (2007) in pri Svetovni enciklopediji lutkarstva z  več gesli (Encyclopédie Mondiale des Arts de la Marionnette, 2009). Je soavtor in sourednik knjig Lutka iz vrtca v šolo (PeF 2002) ter The Puppet-what a Miracle! (UNIMA 2002), to je izdala komisija Puppets in Education (katere član je od ustanovitve 1996) in deluje v okviru mednarodne lutkarske organizacije UNIMA. Prevod Lutka – divnog li čuda! je izšel 2004, leto kasneje pa še francoska izdaja (MCUK,Zagreb).
 
 
Od leta 1991 predava na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (od 2005 kot redni profesor) Metodiko lutkovne, dramske in filmske vzgoje ter Scenografijo z lutkarstvom ter Lutkarstvo na dodiplomski in podiplomski stopnji. Od ustanovitve Gledališko-lutkovnega oddelka Umetniške akademije v Osijeku l. 2004 do 2010 je tam vodil predmet Lutkovna animacija in predmete Zgodovina lutk. gledališča in Lutkovna dramaturgija. Za vzgojiteljice in učiteljice v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji vodi seminarje z naslovom "Lutka med vrtcem in šolo". Na isto temo je predaval tudi finskim študentom univerze v Ouluju. V okviru Zagrebške gledališke akademije je v sezoni 1989/90 predaval lutkovne predmete študentom oddelka na Reki z zaključno predstavo. V letih 1995 do 1997 je pod pokroviteljstvom iste akademije v Splitu predaval in vodil delavnice o osnovi lutkovne animacije, dramaturgije in o zgodovini lutkarstva. V Bariju je v studiu za mlade lutkarje gledališča "Casa di Pulcinella" predaval o lutkovni režiji in pripravil s slušatelji zaključno predstavo Dr.Faust. Na univerzi v Bariju je vodil na oddelku za anglistiko več delavnic na temo Shakespearova metafora, Prevod literarne metafore v vizualno (Wilde) itd. V Neaplju je na lutkarski šoli vodil delavnico o dramaturgiji pri tradicionalnem gledališču s Pulcinello. V Lutkovnem studiu [[Lutkovno gledališče Ljubljana|Lutkovnega gledališča Ljubljana]] je od 1998 do 2000 predaval  lutkovno zgodovino in dramaturgijo ter lutkovno animacijo s predstavo v tehniki senčnih lutk Pravljica v modrem Franeta Puntarja. Na lutkovni šoli v Bergamu je predaval lutkovno režijo (2002). Od 2009 vodi predmet Lutkovna animacija tudi na Dramski fakulteti na Cetinju. Z referati na temo vključevanja lutke v kurikulum v vrtcu in šoli je sodeloval tudi na evropskih kongresih ECERA in EECERA ter IDEA.  
 
 
Leta 2004 je prejel najvišjo nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju.


==Režije v gledališču==
==Režije v gledališču==

Redakcija: 08:52, 13. oktober 2014

Življenjepis

Edi Majaron, rojen 13.10.1940 v Ljubljani, je diplomiral iz violončela na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski študij 1964. Študijsko izpopolnjevanje na podiplomski stopnji je zaključil 1968 tudi na Akademiji lepih umetnosti AMU v Pragi, kjer mu je prorektor dr. Erik Kolar, znani lutkovni dramaturg in režiser, omogočil hospitiranje na katedri za lutkarstvo iste akademije.


Leta 1954 je ustanovil svoje prvo gledališče, ki je že v nekaj letih preseglo lokalne okvire in se preimenovalo v Lutkovno gledališče Dravlje s stalnim odrom in dvorano ter sredi šestdesetih postalo najpomembnejše jugoslovansko komorno lutkovno gledališče, znano po vsej Evropi. Od 1955 pa do 1968 je sodeloval z režiserjem Jožetom Pengovom, najprej v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kasneje pa v Dravljah, kjer je Majaron deloval kot umetniški vodja, igralec - lutkar in režiser do leta 1975. Od leta 1970 gledališče nosi ime Lutkovno gledališče Jože Pengov. Do leta 1979 je Majaron delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana do izgradnje nove hiše 1984, ko se spet zapiše svobodnjakom. V letu 1992 ustanovi in vodi neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana.


Režiral je blizu 90 predstav v različnih profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, Poljskem, Belorusiji in Italiji. Režiral je besedila od Aristofana in Shakespeara do sodobnih, med njimi tudi pomembnih slovenskih avtorjev, tako predstave za odrasle, kot za otroke, mnoge so po strogi selekciji gostovale na številnih pomembnih mednarodnih festivalih – Charleville-Mezieres, Bielsko-Biala, Minsk, Cervia, Perugia, Bochum, Magdeburg, Toronto, Dordrecht, Tolosa, Segovia, Barcelona, Silkeborg, PIF-Zagreb, Festival otroka v Šibeniku, Bugojno, Jeruzalem, Tokyo, Jokohama, Teheran, in vrsta drugih. Njegove predstave so prepoznavne po sporočilu, ki ga želi posredovati občinstvu skozi izbor ustrezne lutkovne tehnike, največkrat v soigri igralca in lutke. Posebnost Majaronovih predstav je, da kot profesionalni glasbenik vselej zna uravnotežiti glasbeno govorico z ritmom animacije, glasba pa postane del dramaturgije.


Mnoge njegove predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celosten vtis na tekmovalnih festivalih, kot so PIF v Zagrebu, Bugojanski bienale, Bekescsaba. Prejel je nagrado Prešernovega sklada republike Slovenije (1988) za dosežke na področju lutkovne umetnosti in plaketi mesta Ljubljana ter Mostar. Za mednarodno delovanje na področju lutkovne umetnosti in povezovanje lutkovnih kultur je prejel mednarodno priznanje Sirenna d'Oro, ki ga podeljuje Centro Teatro di Figura iz Ravene in Pulcinella d'Oro, mednarodno priznanje gledališča iz Barija Casa di Pulcinella. L.2007 je prejel priznanje Bršljanov venec ZDUS, 2008 pa pomembno mednarodno nagrado za življenjsko delo Mali princ Mednarodnega festivala Subotica. Za mnoga mednarodna strokovna in znanstvena srečanja je bil iniciator, vodja in selektor programa; med drugim: Mednarodno srečanje lutkarskih visokih šol in študijev s posvetom leta 1983 in 84, Lutke 88, UNIMA 92, Lutke 95, Lutke 97. Njegovo strokovno delo je povezano z mednarodno zvezo lutkarjev UNIMA: bil je član izvršilnega odbora od 1980 do 2000, podpredsednik mednarodne komisije za šolanje poklicnih lutkarjev od 1984, predsednik komisije za znanstveno in raziskovalno delo od 1992 do 2000 in predsednik mednarodne komisije za profesionalno delo z lutko v vzgoji od 1996, kjer še vedno aktivno sodeluje pri uveljavitvi lutke v procesu otrokovega razvoja.


Majaron je avtor 20–ih izvirnih scenskih glasb za svoje predstave, ki jih »v živo« izvajajo sami igralci. Za Televizijo Slovenija je posnel kar nekaj lutkovnih in glasbenih serij. Med drugimi: Komorna glasba skozi stoletja, V znamenju dvojčkov, Pravljica o Carju Saltanu, Prgišče priljubljenih pravljic, Slike in glasba itd. Edi Majaron je v omenjenih oddajah avtor scenarija, režije in montaže. Je avtor člankov s področja lutkarstva. Piše o dramaturgiji, režiji, zgodovini lutkarstva in o lutki v vzgoji, članki pa so objavljeni v domači in tuji periodiki, od Češke, Belgije, Velike Britanije do ZDA . Pri Enciklopediji Slovenije je bil urednik za lutkarstvo od leta 1986 do zaključnega 16. zvezka 2003. Sodeloval je v skupini SAZU v pripravi Slovarja gledaliških izrazov v več jezikih (2007) in pri Svetovni enciklopediji lutkarstva z več gesli (Encyclopédie Mondiale des Arts de la Marionnette, 2009). Je soavtor in sourednik knjig Lutka iz vrtca v šolo (PeF 2002) ter The Puppet-what a Miracle! (UNIMA 2002), to je izdala komisija Puppets in Education (katere član je od ustanovitve 1996) in deluje v okviru mednarodne lutkarske organizacije UNIMA. Prevod Lutka – divnog li čuda! je izšel 2004, leto kasneje pa še francoska izdaja (MCUK,Zagreb).


Od leta 1991 predava na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (od 2005 kot redni profesor) Metodiko lutkovne, dramske in filmske vzgoje ter Scenografijo z lutkarstvom ter Lutkarstvo na dodiplomski in podiplomski stopnji. Od ustanovitve Gledališko-lutkovnega oddelka Umetniške akademije v Osijeku l. 2004 do 2010 je tam vodil predmet Lutkovna animacija in predmete Zgodovina lutk. gledališča in Lutkovna dramaturgija. Za vzgojiteljice in učiteljice v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji vodi seminarje z naslovom "Lutka med vrtcem in šolo". Na isto temo je predaval tudi finskim študentom univerze v Ouluju. V okviru Zagrebške gledališke akademije je v sezoni 1989/90 predaval lutkovne predmete študentom oddelka na Reki z zaključno predstavo. V letih 1995 do 1997 je pod pokroviteljstvom iste akademije v Splitu predaval in vodil delavnice o osnovi lutkovne animacije, dramaturgije in o zgodovini lutkarstva. V Bariju je v studiu za mlade lutkarje gledališča "Casa di Pulcinella" predaval o lutkovni režiji in pripravil s slušatelji zaključno predstavo Dr.Faust. Na univerzi v Bariju je vodil na oddelku za anglistiko več delavnic na temo Shakespearova metafora, Prevod literarne metafore v vizualno (Wilde) itd. V Neaplju je na lutkarski šoli vodil delavnico o dramaturgiji pri tradicionalnem gledališču s Pulcinello. V Lutkovnem studiu Lutkovnega gledališča Ljubljana je od 1998 do 2000 predaval lutkovno zgodovino in dramaturgijo ter lutkovno animacijo s predstavo v tehniki senčnih lutk Pravljica v modrem Franeta Puntarja. Na lutkovni šoli v Bergamu je predaval lutkovno režijo (2002). Od 2009 vodi predmet Lutkovna animacija tudi na Dramski fakulteti na Cetinju. Z referati na temo vključevanja lutke v kurikulum v vrtcu in šoli je sodeloval tudi na evropskih kongresih ECERA in EECERA ter IDEA.


Leta 2004 je prejel najvišjo nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju.

Režije v gledališču

1991-2000

1981-1990

1971-1980

Izbor najbolj zanimivih režij, ki so bile predstavljene na različnih mednarodnih festivalih

  • 2007 Dugac – Slama, Zvonik v oblaku, Gledališče Koper
  • 2005 Preussler – Lupi, Mala vještica, Gradsko kazalište lutaka Rijeka
  • 2004 Ionesco – Lupi, Sve o žaklinama, Gradsko kazalište lutaka Rijeka
  • 2003 Peroci – Majaron, Hišica iz kock, Lutkovno gledališče Ljubljana
  • 2000 Levstik, Martin Krpan, Lutkovno gledališče Maribor
  • 2000 Piccini, La Checina, opera, Casa di Pulcinella, Bari
  • 1999 Tri legende, San Nicola e i bambini, Casa di Pulcinella, Bari
  • 1998 Musorgski – Gogolj - Lupi, Slike iz izložbe, Gradsko kazalište lutaka Rijeka
  • 1997 Waltl, Osel Nazarenski, Freyer teater Ljubljana
  • 1996 Dugac, Priča o Mariji, Lutkarsko kazalište Mostar
  • 1996 Shakespeare, Oluja, Akademski studio Kazališta lutaka Split
  • 1994 Cankar, Pohujšanje, Freyer teater Ljubljana
  • 1993 Colodi-Lupi, Pinokio, Kazalište lutaka Rijeka
  • 1992 Čajkovski-Jakša, Trnjulčica, Freyer teater Ljubljana
  • 1989 Brlić-Mažuranić-Čečuk, Ribar Palunko, Kazalište lutaka Zadar
  • 1989 Narodna, Iz Istarske škrinjice, Kazalište lutaka Rijeka
  • 1988 Grum, Proisšestvije u gorode goga, Belorusko lutkovno gledališče Minsk
  • 1988 Shakespeare, Bura, Malo pozorište Duško Radović, Beograd
  • 1987 Tefrast , Ogovaranja, Kazalište lutaka Zagreb
  • 1987 Aristofan, Lizistrata, Lutkovno gledališče Ljubljana
  • 1986 Ostojić, Zlatorog, PL Mostar
  • 1985 Puškin, Pravljica o carju Saltanu, Lutkovno gledališče Ljubljana
  • 1985 Maksimović, Ako je verovati mojoj baki, Pozorište lutaka Mostar
  • 1980 Aristofan, Ptice, Dječje pozorište Sarajevo
  • 1979 Saint-Exupery-Pengov, Mali princ, Lutkovno gledališče Ljubljana
  • 1978 Puntar, Gugalnica, LG Ljubljana, Ljuljaška, Pozorište D.Radović, Beograd
  • 1977 Narodna, Pegam in Lambergar, Lutkovno gledališče Maribor
  • 1976 Levstik, Martin Krpan, Pozorište lutaka Mostar
  • 1974 Prokofjev, Peter in volk, Lutkovno gledališče Maribor in Slovenska filharmonija

Glasbena oprema predstav

  • 1992 Majaron Edi Čarobni studenec, Lutkovno gledališče Maribor
  • 1987 Aristofan Lizistrata, Lutkovno gledališče Ljubljana
  • 1978 Frane Puntar Gugalnica, Lutkovno gledališče Ljubljana

Prevodi in priredbe

  • 1980 Zdenek Florian Tobija, Lutkovno gledališče Ljubljana- prevod in priredba
  • 1978 Frane Puntar Pesem gre na zmenek, Lutkovno gledališče Maribor - adaptacija
  • 1977 Pegam in Lambergar, Lutkovno gledališče Maribor- priredba
  • 1975 Zdenek Florian Tobija, Lutkovno gledališče Maribor- prevod

Lutkovni teksti

  • Čarobni studenec
  • Ježek in ježon

Dramaturgije

  • 1987 Aristofan Lizistrata, Lutkovno gledališče Ljubljana

Nagrade

  • 2007 Bršljanov venec, priznanje, ki ga Združenje dramskih umetnikov Slovenije podeljuje za umetniške dosežke na področju področju režije, teoretične in praktične dramaturgije, scenografije, kostumografije, lektorstva, celotne likovne podobe lutkovne predstave, oblikovanja lutk in scenske glasbe, za življenjsko delo (obrazložitev).
  • 1994 Nagrada Zlati Pulcinella gledališča Casa di Pulcinella v Bariju za njegov prispevek k evropskemu projektu lutkovnih junakov in mednarodno sodelovanje.

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Edi_Majaron&oldid=34031«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori