Anton Cerar Danilo: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 43: | Vrstica 43: | ||
* ''[[Nočno delo]]'' | * ''[[Nočno delo]]'' | ||
* ''[[Ustreliti se hoče]]'' | * ''[[Ustreliti se hoče]]'' | ||
==Zunanje povezave== | |||
* [http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/danilo-igralec-ki-mu-cas-ni-prisel-do-zivega/310674 Danilo, igralec, ki mu čas ni prišel do živega - www.rtvslo.si] | |||
Redakcija: 15:36, 13. avgust 2013
Življenjepis
Igralec, režiser, gledališki organizator, dramatik in publicist Danilo, oziroma, s pravim imenom Anton Cerar, se je rodil 15. julija 1858 v Ljubljani. Leta 1876 je debitiral na odru Rokodelskega društva in ob tej priložnosti privzel umetniško ime Danilo. Leto kasneje pa je že nastopil na odru Dramatičnega društva v Ljubljani in od 10. decembra leta 1877 je bil ves čas član slovenskega gledališča v Ljubljani, ne glede na to kakšno organizacijsko obliko je imelo.
Učil se je od igralcev ljubljanskega nemškega gledališča, se izpopolnjeval v šoli Dramatičnega društva (1882, 1888), v Pragi in na Dunaju. Za popularizacijo slovenskega gledališča je bila zelo pomembna tudi njegova organizacija turnej gledališča po Sloveniji, na Hrvaškem, v BiH in celo v Srbiji. V času pred 1. svetovno vojno se je tudi že ukvarjal z režijo.
Po zaprtju osrednjega slovenskega gledališča, oziroma ko je bil v tej zgradbi kino, je ustanovil v Mestnem domu Malo gledališče, kjer je bil leta 1914 in 1915 upravnik, umetniški vodja, režiser in igralec. Tu je v njegovi organizaciji delovala slovenska gledališka skupina.
Prvih nekaj sezon med svetovnima vojnama je bil eden glavnih režiserjev, in organizatorjev, bil je predsednik Združenja gledaliških igralcev.
Nad petdeset let njegovega raznovrstnega gledališkega dela v slovenskem gledališču je zaznamovalo veliko število karakternih, ljubimskih in komičnih vlog (nad 700), v katerih je ustvarjal zelo raznovrstne like. Popularen je bil v slovenskih ljudskih igrah že skoraj pozabljenih avtorjev: Pavel (K. Morre, Revček Andrejček), Konrad (E. Raupach, Mlinar in njegova hči), Dolef in Obloški Tonček (J. Jurčič-F. Govekar, Deseti brat in Rokovnjači), kjer se je njegova romantično- realistična igra najbolj ujemala s tekstovno predlogo. Sodeloval je pri praizvedbah skoraj vseh Cankarjevih dram: bil je Koželj v Jakobu Rudi, Kremžar v komediji Za narodov blagor, Dacar v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Damjan v Lepi Vidi; ter izoblikoval več novih vlog: Župnik in Kalander v Cankarjevih dramah Kralj na Betajnovi in Hlapci.
Nastopal je v dramah svetovnih klasikov in modernih dramatikov: bil je Hamlet in Julij Cezar v istoimenskih Shakespearjevih dramah, Egmont v istoimenski Goethejevi drami, Osvald v Strahovih Henrika Ibsena, Mitrič v Moči teme Leva Nikolajeviča Tolstoja. Njegovo igro je odlikoval smisel za komiko in širok igralski razpon.
Bil je tudi operetni igralec in režiser.
Ob tem pa je za oder priredil nekaj tujih iger in tudi sam napisal nekaj veselih enodejank (Po plesu, Stava, Rdeča maska, Vražja divizija, Rdeči smeh), ki jih je uprizoril v Malem gledališču ali pa objavil v gledališkem zborniku Theater, katerega urednik je bil med leti 1915-1917.
S posebnim občutkom je v času, ko slovensko gledališče ni poznalo poklicne kostumografije, skrbel za kostume in masko.
Že pred 1. svetovno vojno je snemal gramofonske plošče. Objavil je Spomine (1930), igral je v filmu Triglavske strmine Ferda Delaka.
Za umetniško delo (več kot 700 vlog in več kot 50 režij) je med svetovnima vojnama dobil več visokih državnih odlikovanj in postal častni meščan Ljubljane, kjer je 23. aprila 1947 umrl.