Nebojša Pop Tasić

vir:Gorenjski glas

Življenjepis

(*leto rojstva:=1962, kraj rojstva:=Zemun) Osnovno in srednjo šolo končal v Pančevu (Srbija). Igral v glasbeni skupini Nemirne bebe. Od leta 1984 do leta 1992 delal kot novinar in urednik v časopisu Pančevac in na radiju Pančevo ter na radiju Beograd. Leta 1989 se vpiše na Fakulteto dramskih umetnosti v Beogradu – smer kulturni menagement, gledališka in radijska produkcija. Ustanovil Tajno ekološko društvo Črni list. V tem obdobju (1989-1992) delal predvsem ulične ekološke performanse ('Barvanje reke Tamiš v zeleno', 'S hrupom proti hrupu', 'Pogreb našega someščana – Homopančevikusa', 'Živalski vrt je moj dom' itn). Sodeloval z francoskim Institutom za mladino v Marly le Roi v bližini Pariza in v koprodukciji s Kulturnim centrom v Pančevu ustvaril dvodimenzionalno gledališko predstavo 'Preganjanje kvarka'.

Leta 1992, ob začetku bombardiranja Sarajeva, zapusti Srbijo. Preseli se v Slovenijo. V Sloveniji (Maribor) ustanovi glasbene skupine Romano Rai, Ciganska jazzbina, Karlo Jederman. V časopisu Večer začne pisati satirične kolumne. V Mariboru sodeluje tudi z DramoSNG Maribor , Lutkovnim gledališčem, Gledališko šolo Prve gimnazije, Zvezo društev za cerebralno paralizo – Sonček itn. Leta 2004 se preseli v Ljubljano sodeluje z gledališčem Glej, Slovenskim mladinskim gledališčem, SNG Drama Ljubljana, ter ŠKUC Gledališčem.

Dramaturgije in soavtorstva

2001-

1991-2000

Avtorske predstave

Glasba

Teksti

Nižina neba




Nebojša Pop-Tasić




Nižina neba










Liki: Zevs Hera Leto Maja Perzefona Apolon Artemida Afrodita Atena Ares Hermes Dioniz Inah Io Nioba Aktajon Atamant Ino Mira Falaris Meduza Steno Evriala Skila Narcisovi bratje Tejrezias 











                                                                 I. del                                       
                                                           GLEDALIŠČE

Na praznem odru velikanska miza, bogato obložena z različnimi vrstami sadja, krožniki, kozarci in vrči z vinom. Na oder stopi Prvi igralec (pozneje Zevs) in si naloži krožnik ter nalije kozarec vina.

PRVI IGRALEC Duh mi veli, naj opevam spremembe oblik, preobrazbe v nova telesa. Bogovi, navdihnite moje početje – vse te spremembe ste vi povzročili – in spev nepretrgan snujte od prvih početkov sveta vse do mojega časa ...

To, kar bom pel, nikoli ne bo zvenelo v zvenu veselja široko odprtega grla. Pomoči ne rabim od Muz, njih šumečih glasov. Kar pojem, se nerado poje, raje bi molčal. Če bi bilo mogoče, molitev bi pel tiho, za tišino, brezglasje, kakor da ničesar in nikogar ne bi bilo, kakor da se nič ne bi bilo zgodilo. Odrezani jeziki in odtrgana ušesa, kakor posušeno listje v gozdu, bi pod vetrom brez uma šumotali – nič ne bi bilo povedano in nič slišano. Blaznost, ki me poganja, ni moja. Vame je prišla na silo. Na silo zdaj gre iz mene. Milosti ni brez trpljenja. Uma brez neúma ni. Dobrote brez zlobe prahu, veselja brez žalosti ni. Jaz pojem, a nočem peti. Takšno je moje darilo. Iz mene poje bog. Okrog mize se zbirajo ostali igralci. Nalagajo si hrano na krožnike in nalivajo vino v kozarce

Na visokem Olimpu zbrani zdaj čakajo bogovi Apolona, veščega strelca, da lok zamenja z liro in pesem začne peti o človeku; kajti trpljenje človeka je bogovom v užitek in vse muke, ki jih od bogov mora sprejeti, 

– brezumje in nemoč pred staranjem in smrtjo –

vse to je nebeških bogov veselje.


Tri Gracije bogatih kodrov – Lepota, Duša, Veselje, plešejo z Letnimi časi, in tista, ki ime ji je Skladnost, za roko drži Mladost in Afrodito, boginjo ljubezni. Visoka Artemida in Hermes junak, bojaželjni Ares se ne morejo upreti liri in pesmi. Celo zlatolasa mati Leto poplesuje, za roko držeč modrega Zevsa in ga na oder vabi. Takšno je veselje nesmrtnih bogov, tam zgoraj, v nebesih, visoko in daleč od zemeljskih tal ... In človek? Človek je kot želva, iz katere lira je nastala, kajti bog ji je takole ukazal: »Živa si zame v oklepu le meso, a če umreš, bo iz tebe sladka pesem pela.« 

Če bi zdaj Zevsa pel, kdorkoli je, in če mu je ljubo to ime, bi rekel takole: »Jaz, sin Večnosti in Reke, v kateri se Čas pretaka, čeprav sem nekoč bil majhen in otrok (tudi bogovi otroštvo imajo), in Kureti kretski so s ploskanjem in plesom spremljali moj jok, sem zdaj velik in največji. Svojega očeta sem pobil, svojo sestro sem posilil, potem pa sestrično, in še eno, in potem veliko žensk človeškega rodu. Moji otroci so bogovi, nimfe, smrtne ženske ubojne lepote in moški ubojnih moči. Sem prispodoba Neba, ki zemljo z dežjem zaliva, in nebeške jeze, ki v moji streli prebiva.«  Tako razumem to stvar.

PRVA IGRALKA (pozneje Leto) Ženske da si posiljeval? Kako?

IGRALEC, KI IGRA ZEVSA Tako lepo. Pride k njej jo nežno objame od zadaj in ji začne poljubljati vrat. Evo, zdaj tebe posiljujem ... posiljujem ... Gre do Druge igralke (pozneje Maja) in jo objame enako kot Prvo igralko. Zdaj tebe posiljujem ... posiljujem ... Potem gre do Tretje igralke (pozneje Perzefona); enako kot pri prvih dveh. Zdaj tebe, ljuba moja, posiljujem ...

ČETRTA IGRALKA (pozneje Hera) slabovoljno Hej, posili tudi mene! Posili mene! Jaz sem ti sestra!

Zevs odpleše k njej in jo nežno objame od zadaj. Igralka se iztrga iz njegovega objema in odide.

PRVA IGRALKA In kaj zdaj?

IGRALEC, KI IGRA ZEVSA Nič. Zdaj čakamo, da se rodijo otroci.

DRUGA IGRALKA Bomo dolgo čakali?

DRUGI IGRALEC začne peti kot novorojeni otrok. Aaaaaaaaaaaaaaa!

TRETJA IGRALKA Oooh, lej ga, prvi se je že rodil!


DRUGI IGRALEC Vedno imej v mislih pesem Apolona, ki strelja s svojimi puščicami od daleč, in človek nikoli ne ve, ali ga bo zadelo dobro ali zlo, sreča ali smrt. Celo bogovi, ko pride v Zevsa hišo, prestrašeno drhtijo pred njim, ker ne vedo, ali bo prijel za lok ali liro. A ko mati Leto, boginja, ki z užitkom zdrži strahotno strelo Zevsove ljubezni, sname orožje z njegovih mogočnih ramen, odpne struno z njegovega loka, zapre tulec in ga obesi na zlati klin ob stebru, ki drži strop hiše njegovega očeta, si vsi oddahnejo. Lira bo pela, nektar bo tekel in ambrozija! Apolon, Apolon, lokostrelec in jasnovidec sem, od daleč zadenem svoj cilj. Vse trpljenje, ki ga s puščico podarim, z liro pozdravim. Jaz pojem prvi in zadnji.

Aplavz in trkanje s kozarci.

PETA IGRALKA Jaz bom pela vzvišeno Afrodito, z zlato krono ovenčano. Sin je z rezilom posilil očeta, tako je bila boginja spočeta. Vlažen dih severnega vetra jo je prinesel čez razburkane valove vzdihujočega morja do mehke morske pene, kjer so jo Hore, čuvarke Časa, s kriki divje radosti pozdravile. Njena nebeška obleka je lepota njenega telesa in na glavi prekrasna zlata krona, uhani iz zlata in orihalka, na rokah zlate zapestnice, zlata ogrlica krasi njen vrat in oprsje – o, Afrodita, ki razvnema sladko strast v srcih bogov, vladarica smrtnim ljudem, ptičem, ki s svojimi krili zrak režejo, ter vsem drugim bitjem, ki se na zemlji, v močvirju kalnem ali v morju množijo; vsa bitja se klanjajo kroni mogočne Afrodite in so podložna njenemu brezumu. Sla, strast in varanje uma – to je njen meč, njeno kopje in slavnostna kočija.

Aplavz. Trkanje s kozarci.

TRETJI IGRALEC Sem pevec Aresa, obilnega v moči, bojni voz je moj razum in moja volja. Trušč, zmeda in groza so moja pesem, bojni boben, ki kot moje železno srce bije. Zmaličena telesa živih ali mrtvih so moja umetnina – če se v krvi njihovi ne bi kopal, bi jo pil. Ljubim tiste, ki verjamejo vame in kričeč moje ime dočakajo svoj konec. Bojno polje je moj vrt in moja njiva. Moje svetišče je iz lobanj in kosti sezidano, moja mesta so tista, ki ležijo porušena ob cesti. Pojte, pojte še živi junaki Aresovo pesem, in ljudje bodo peli o vaši hrabri smrti.

Aplavz, vzklikanje in žvižganje.

ČETRTI IGRALEC Jaz pojem Dioniza, okronanega z bršljanom, boga, ki je najglasneje jokal, sina Zevsa in slavne matere Semele. Začet v materi, rojen iz očeta, ljubosumje Herino je njegov sopotnik in sovražnik. Zato so ga gostolase nimfe sprejele v svoja naročja iz rok njegovega očeta, hranile ga in vzgajale nežno v soteskah Nisa, kjer je odraščal v sladko dišeči jami, spoštovan od nesmrtnih. Ko je odrasel, bog je pogosto samemu sebi pel himne, taval po gorskih vrhovih, ovenčan z bršljanom in lovorom. Nimfe so ga spremljale, postal jim je gospodar. Neskončni gozdovi so odmevali od njihovih krikov. Dvigne kozarec. Nazdravljam ti, Dioniz, bog sočnih grozdov, tebi, ki ljudem podarjaš um onkraj uma, ki si nam vino dal kot počitek od razuma, z razumom pa kaznoval tiste, ki ga nimajo.

Vsi dvignejo kozarce in nazdravijo Dionizu.

ŠESTA IGRALKA Strašno Ateno pojem, ki, skupaj z Aresom, ljubi vojno in junaštva v boju, uničevanje mest, kričanje in klanje. Ateno, boginjo, polno slave in časti, jasnooko, modro devico neupogljivega srca. Boginjo čudežnega rojstva: rasla je v trebuhu matere, ki je ležala v očetovem trebuhu – mogočni Zevs se je matere bal in iz previdnosti jo je pogoltnil in pokončal. Rojena iz glavobola strašne, nesmrtne glave modrega Zevsa je na svet prišla z bojnim krikom, kakor da bi tisoč ubojnih mož kriknilo v bitki. V novorojenih rokah je imela orožje iz čistega zlata in ob njenem rojstvu so celo bogovi zadrhteli. Pred očetom je stala in vihtela zlato kopje: kralju Olimpa so se zašibila kolena ob pogledu na strašno devico, vsa zemlja je previdno zaječala, črni morski valovi so prestrašeno šumotali. Celo Sonce se je ustavilo. Voznik sončnega voza je nadaljeval svojo pot, šele ko je devica slekla s sebe oklep in odložila bojno opremo. In šele takrat se je Zevs nasmehnil. Ateno pojem, ponos nesmrtnega očeta, njeno modrost slavim in v strahu se ji klanjam.

Vsi igralci se ji priklonijo.

PETI IGRALEC Pojem boga brezbožnikov, krivovercev, lažnivcev, trgovcev, popotnikov in beguncev, boga tistih, ki jih noben bog noče, boga pocestnic, zlobnih babur in babjakov. Vame verjamejo govorci, trgovci, odvetniki in zločinci, mrtve duše, ki jih peljem v goste Hadu. Spečim prinašam sanje v spanje, pesnikom v besedah spoznanje, z božjimi ukazi modrost modrih preizkušam. Moj korak meri nebesni svod, zemljo in podzemlje. Hermesa pojem, najmlajšega med bogovi, večnega otroka, ki se nikogar ne boji. Boga tistih, ki jim resničnost ni v strah.

Vsi igralci z dvignjenimi kozarci glasno nazdravijo Hermesu. Prideta Inah in Io. Ko zagleda Zevsa, se Io ustavi in ga prestrašeno gleda. Inah, kakor da ne bi opazil velike družbe okrog sebe, hodi, vse dokler se Zevs ne postavi pred njega in ga ustavi.

ZEVS Kdo si pa ti, starec?

INAH Inah je moje ime, imenu sem suženj že dolgo. Izgovoril ga ne bi nikoli več, toliko v njem je gorja. Hčer sem imel zalo, Io, deklico zlato. Njeno ime premlevam, to mi od nje je ostalo.

IO (ves čas gleda Zevsa) Muuu!

INAH Eden dovolj je za mnoge, če neskončno oblast ima, da okuži čas in vsako uro in ure vsako minuto, da stisne srce nesmrtnika. Res, eden bil je dovolj za naju, za mojo hčer in zame. Kar govorim, pred seboj vidim, beseda za besedo, črka za vsak hip ...

IO (kakor da nekaj povedati) Muuu!

INAH A moj čas ne teče več. Ujet v sliko, ki slika ni, odsev v močvirju kalnem. Hčer, ki bila je v ritem mojega srca vtkana, je srečal nerod v gozdu in rekel: »Deklica zala, pridi v senco dreves; sonce je visoko in vroč je zrak, jaz pa sem žejen tvoje lepote. Nisem kdorkoli, najvišji sem, kralj nebeški, nebesa ti ponujam, ne beži.« 

IO (prestrašena, s solzami v očeh) Muuuuuu!

INAH Nedolžnost prestrašena od sile je bežala, nikamor se ni mogla skriti. Bežala je, vse dokler je ni zlohotnež dohitel, gost mrak in temo ji stlačil v oči, in sebe vanjo, divje in prostaško. Še zdaj vidim nevideno zlo, kako z orodjem svojim trga nedolžno meso, ne ozirajoč se na krike.

IO Muuuuuuuuuu!

INAH Izmučil jo je s tako gostoto, da ji je v spominu le neizrekljivo trpljenje pustil. Od takrat ne govori. Le stoka in muka in vsem je v posmeh.

IO Muuuuuu! Muuuuuuu!

BOGOVI: Muuuuu! Muuuuuuu!

INAH Oh, nesreča, ti si moja hči! In ko sem te iskal, sem trpel manj kot zdaj, ko sem te našel. Molčiš, ne moreš mi vrniti besede, le vzdihe z dna tebe slišim in mukanje grozno. Tvoje trpljenje je moje, a ne morem ga okončati s smrtjo – nesmrten sem, nesrečnik, zato je tudi moja nesreča nesmrtna.

BOGOVI mlačen aplavz

ZEVS Če se te prav spomnim, rečni si bog, ki lahko nase razne oblike prevzame. Tvoja je žalost preveč zemeljska. Preveč je besed in premalo glasbe. Tvoja beseda v meni zbudi željo – da ti hčer še enkrat posilijo.

APOLON Potem bi popolnoma obmuknila.

ATENA Reče se obmolknila, brat.

APOLON Ne, ne, če zdaj muka, potem bi obmuknila.

ZEVS Ne slišim dostojanstva nesmrtne jeze, želje po maščevanju in napovedi boja, krvi ne voham ne mesa, tak si, kot da bi žaba ob reki tožila za svojim zarodom. Veselje nam naredi in poskusi kaj več: bodi žaba. Recimo, če bi namesto stoka poskusil kvakati in nam resnično žabjo žalost predstavil.

INAH Vi se šalite, gospod?

ZEVS Sploh ne. Poglej Inah: ob reki sediš na vseh štirih in žalostno kvakaš. To bilo bi žabje pretresljivo.

INAH Ne vem … ne razumem …

ZEVS Kaj ti jasno ni? Oče, stari žabon, hčer izgubi nekje v vrtincu velike reke življenja in žalost svojo poje – žalobno kvaka. Hermes, sin moj, pokaži mu …

Hermes se postavi zraven Inaha, počepne kot žaba in kvakne.

HERMES Kvaaaa … kvaaaa …

INAH Ne morem kvakati.

ZEVS Kaj pa ona? Zakaj muka? Mar tudi ona kvakanja ne zmore? Ali je nenadarjena kot oče? Žalost ima veliko oblik, Inah.

Tišina. Na oder se vrne Hera.

INAH Inah je moje ime, suženj sem njemu že dolgo. Izgovoril ga ne bi nikoli več, toliko v njem je gorja.

ZEVS Kvaaaa!

BOGOVI Kvaaaa! Kvaaaaa! Kvaaaaa!

IO (jezno) Muuuuuuuuuu!

BOGOVI Kvaaaa! Kvaaaaa! Kvaaaaa!

IO Muuuuuuuuuu! Bogovi s kvakanjem odženejo Inaha in Io z odra.

ZEVS Škoda. Nesmrtnik, nedvomno zmožen igre, a žalost se mu je počlovečila.

ARES Zakaj toži? Kaj je v tem tako strašnega?

LETO Nekdo jo je pač vroče ljubil.

HERA Ne – nekdo. Vemo, kdo.

PERZEFONA Kdo?

MAJA Kdo?

AFRODITA Kdo?

HERA Saj je povedal: tisti, ki drži zemljo in nebo.

HERMES Res? Mislil sem, da je to prispodoba.

HERA Naš vrli oče.

HERMES Oče?

ARES Oče?

DIONIZ Oče?

AFRODITA Tisti, ki je posilil mene?

LETO In mene?

MAJA In mene?

DIONIZ In mene?

APOLON In mene?

HERMES Pa tu res ni nič takega. Zdaj pa ji je žal?

ARES Múka od muke. To je sramotno.


APOLON Lepa reč! Kaj pa je bilo narobe? Se oče ni izkazal? Ji ni bil všeč?

ARES Mogoče ji je bil preveč.

ATENA Zakaj zdaj tuli? Lahko bi se ubila pa konec.

AFRODITA Je po tem koga rodila?

APOLON Kralja?

ARES Junaka?

HERMES Cesarja?


HERA Rodila je tele.

DIONIZ Ah, tam, kjer je bog na delu, se lahko zgodi marsikaj.

BOGOVI Marsikaj.


HERA Če se je ob tej zgodbi v kateremkoli srcu žalost zganila, potem ni dolgo na svetu. Celo tisti, ki srečo svojo častijo in govorijo, da njihova volja svet uravnava, bi nagubali čelo in se zamislili, če bi Niobe, ponosne matere in ohole kraljice, zgodbo poznali. Morda bi, za hip, dojeli, da je svetlost dneva laž in utvara, ki jo razkrije bog, le če se mu obrv namršči.

Hera odide. V ozadju se sliši Niobin krik.

ZEVS Kakšna žival pa se zdaj oglaša? Takšno tuljenje ni znano mojim ušesom.

HERMES Morda medved, ki lakoto poje.

ARES Ali volk samoten, ki kliče prijatelje.

APOLON Ton, ki ga ta žival spušča, je previsok, če samotno žalost hoče peti. Še nekaj je, kar se v tem glasu skriva.

ZEVS Kakorkoli, glejte, da kmalu preneha. Telo me za blažen počitek prosi, v spanje grem po nove moči.

Zevs odide. Pride Hera, ki privleče deko na kateri leži Nioba z dojenčkom v naročju.

NIOBA Ravnokar otroka sem rodila in že štirinajstič porodni stok spustila. Oh, bolj srečne matere od mene ni. Moja hiša je zaklad srečnih dni! Sedem sinov in sedem hčera, to je število, vredno boga. Jaz, smrtna ženska, v objemu smrtnega moža.

Kdor govori, da življenje je 

roža,

ki hitro vzcveti in hitro uvene, mene naj pogleda: slava take matere ne mine. Celo boginje nimajo mojega imetja in matere takšne v nebesih ni. O, Nioba, mati, bo klicala nesrečna ženska v hramu moje rodnosti, če si bo želela vsaj delček moje sreče in moje plodnosti. Vsem želim dobro, kot je dobro meni.

HERA Kaj se napenjaš, ti človeška psica, kakor da si edina ti na svetu mati. Jaz sem tudi mati, imam jih tri.

NIOBA Je tri sploh število? Z mojimi štirinajstimi se ne more primerjati.

LETO Moj sin, en sam, je tvojih sedem vreden. In hči edina jih sedem prekosi. Mati sem tudi, zato me ne žali.

NIOBA Bogastvo moje vsak strah prežene: recimo, da jih nekaj, mimo materine volje, izgine, umre, za državo pade – ostane mi več, kot če bi vedve seštevek naredili.

MAJA Prištej še mojega edinca, ki je, če očetovo veličino štejem, štirinajstkrat štirinajst vreden.


PERZEFONA Pa še mojega, ki sin mi je in hčerka. Blaznost potrebuješ, o ti bedna ženska, drugačno od tiste, ki jo zdaj blagruješ.

NIOBA Majhna je razlika med vami in jalovimi ženami.

LETO Ti si jalova, a tega še ne veš.


HERA Oj, otroci, službo ste dobili.

MAJA Čast svojih mater ubranite, lepo in poučno. Naj nebeška znanost podari spoznanje tisti, ki ga potrebuje. Naj se ji lastno veselje z obupom maščuje.

APOLON Tukaj imamo štirinajst puščic. Je štirinajst prava številka?

LETO Prava, sin moj. Vse drugo se bo brez puščic zaplodilo.

APOLON Poglej, ženska, najstarejšega sina. Ob njegovem rojstvu zaman si tulila. Joj, bo rekel, in odšel brez poslovila.

Izstreli puščico.

NIOBA Joj!

ARES Drugemu bom vrat s puščico preklal. Nič ne bo rekel, za vedno bo zaspal.

Izstreli puščico.

DIONIZ Jaz ne bi rad časa izgubljal in enega po enega v smrt pogubljal. S tole puščico pokončal bom kar dva. Tista dva tam, ki se veselo (vojne) igrata in prerivata.bojevnika igrata.

Izstreli puščico.

HERMES Ost ta mala bo pljuča predrla sinu, ki že mrtve brate pobira. Izstreli puščico. Oh, poglej ga, zares vidno hira, umira ... in zdaj ne več.

APOLON Onega bom govoriti naučil besed, ki jih ne zmore govoriti. Izstreli puščico. S puščico v grlu strastno šepeta, verze pretresljive iz lastne krvi zlaga.

ARES Tale pravi: »Prizanesite, bogovi, vsi, kar vas je!«  Mar ne ve, da vseh ni treba prositi. Izstreli puščico. Slišim te, in ravno ko sem hotel prošnjo izpolniti ... te ne slišim več.

Moški bogovi odidejo.

AFRODITA Ob bratih zdaj se zbirajo sestre. S solzami jih hočejo smrti rešiti. Izstreli puščico. Prva tam že mrtva leži, ustnice k bratovim ustnicam tišči. Druga objema mater, jo 

tolaži ...

Izstreli puščico. ... a ji hitro usahnejo moči. Tretja v strahu poskuša ubežati ... Izstreli puščico. ... in zdaj se, uboga, že nima česa bati.

ATENA Četrta v živahnem obupu obupuje ... Izstreli puščico. ... a hip za tem že v smrti miruje. Peta se vsa trese, skoraj poplesuje ... Izstreli puščico. ... zdaj bo v njenih prsih le puščica plesala. Šesta se skriva, zgrožena, komaj še živa ... 

Izstreli puščico.

... truplo zdaj kaže, da je res živela. Šest jih pobrala je smrt, vsako od lastne rane. Za sedmo, ki je še ostala, lahko prosiš, da se ji življenje ne vzame.

NIOBA Le eno, najmlajšo, mi pusti! Prosim za eno od vseh.

Afrodita in Atena napneta svoja loka.

AFRODITA Vtem ko je prosila ... Izstreli puščico.

ATENA ... zgrudi se hči ... Izstreli puščico.

AFRODITA ... ki zanjo je prosila.

Nioba pa je sedla k mrtvim sinovom in mrtvim hčeram, in, čeprav okamnela od žalosti, glasen krik spusti.

NIOBA Sram naj vas bo, vi nebeške zveri, če vas je moja sreča užalila. Želim vam isto in tisočkrat isto, da se zgodi vam, kar se je meni zgodilo. Prišel bo bog, močnejši od vas, in vas? za vse večne čase v Tartar zaklenil. Ne na nebu ne na zemlji se ne bo več slišal vaš glas.

Nioba začne na ves glas vreščati in objokovati svoje otroke. Pride Zevs.

ZEVS Kaj je zdaj to? Spet to grozno dretje? Kdo je ta ženska, ki tu kleči?

AFRODITA Nioba je. Štirinajst razlogov za molk ima, a kar naprej kriči. Sinove in hčere vse smo ji pobili.

ZEVS Takoj jo pomirite, kako, je vaša briga! Naredite iz nje tiho reč – naj bo kamen ali knjiga.

ATENA Človek je čudno bitje, ženska pa še bolj čudna. Lahko bi dihati nehala in umrla – a noče.

AFRODITA Kaj naj naredimo, oče?

ATENA Puščica za njo biti mora druga. Od žalosti je že malo otrpnila, sčasoma se bo v kamen spremenila.

ZEVS Sčasoma, sčasoma je veliko časa! In ves ta čas bo tukaj vreščala? Bodi kamen, ženska, lažje ti bo, pa tudi nam bo tišina dobrodošla.

Nioba še naprej vrešči. Zevs, Afrodita in Atena se obrnejo stran, jo nestrpno pogledujejo.

ZEVS Žrtvujte kakšno svileno ruto, ženske, brez katere res ne boste nič manj lepe, in usta zamašite, ki nočejo okamneti. Na vrh gore jo odnesite – za vse drugo bo čas poskrbel.

Zevs odide. Afrodita Niobi z ruto zamaši usta, potem pa jo, skupaj z Ateno, odneseta z odra. Pride Artemida, starejša gospa v lovski opremi. Odloži orožje, se začne slačiti. Zasije, lepa v zreli goloti.

ARTEMIDA Artemido bom pela, boginjo, katere kopja in psov lovskih se vse zveri bojijo. Jelena, volka, prašiča in medveda ta devica ljubi, a zver ji ljubezen le v smrti vrača. Gorski vrhovi in gosti gozdovi polni so odmevov, grozljivih krikov ranjenih zveri. Oh, ko Artemida kopje zavihti, zemlja se trese, morje kopni! Vsa bitja, ki so na razum zveri obsojena, ona strastno in srčno lovi. Ko pa se lova in krvi nasiti, zrahlja struno loka, kopje odloži, telo si v skritem tolmunu očisti. Lovska strast izgine, obraz se ji sprosti. Oh, pojte zdaj, vsi, čisti devici …

Pride Aktajon. Tudi v lovski opremi. Kriči nekam zadaj …

AKTAJON Pripeljite pse, tukaj je nekje! Hej, prijatelji, pse pripeljite! Mislim, da je divji prašič, mogoče prašička, morda zarod skriva tu nekje. Oj, oj, pripeljite pse!

Zagleda golo Artemido in takoj odvrne pogled in ji obrne hrbet, da je ne bi gledal gole. Artemida se začne jezno oblačiti ali pa stoji kar gola. Med njunim dialogom Aktajon ves čas ostane s hrbtom obrnjen proti njej.

AKTAJON (vstran) Oprostite, gospa, nisem vedel … nič nisem videl … Prosim, ne se bat … Lovec sem, Aktajon, sin Aristeja, čebelarja, in Avtonoe, visoke Tebanke. Nisem vas hotel prestrašiti. Zver iščem divjo, ki se tukaj skriva. Bodite previdni, lahko je nevarna.

ARTEMIDA Zver iščeš divjo?! Morda celo prašičko?! O čem govoriš, ti ščene neumno, in predvsem – se zavedaš – s kom? V mojih gozdovih si drzneš kričati in kopje metati na mojo lastnino?! Boginjo žališ, Artemido, ščene!

AKTAJON Gospa, oprostite, nisem vas spoznal in nisem vedel, da je ta gozd vaš. (pavza) Po zgodbah, ki sem jih kot otrok poslušal, bi rekel, da ste mlajši.

ARTEMIDA Gobec drži stran od predrznih stavkov, ker te lahko naučim govoriti, kar hočeš povedati s tuljenjem groznim, jezik tvoj človeški v zverski jezik spremeniti! Praviš, da sem stara? Kdo si pa ti, da si upaš o božanski starosti govoriti? Nesmrtnici hočeš reči, da je stara?! Moja mladost nima nič z mojim telesom! Če me vidiš staro, hočeš starko gledati, v mladi glavi nosiš starikave oči. Bogove žališ, ti človeško ščene! In kdor bogove žali, ga kazen doleti. (z njegovim glasom) Pripeljite pse, tukaj je nekje! Hej, prijatelji, pse pripeljite! Mislim, da je divji prašič, mogoče prašička, morda zarod skriva tu nekje. Oj, oj, pripeljite pse! Pridejo psi. Artemida jim začne tiho, vzdihujoče, renčeče in cvileče šepetati. Psi moji verni, mile moje psice, v vašem zdaj jeziku šepetam. Branite čast svoje kraljice, ki jo ta mladec, nesramnež, tepta. Trgajte mu roke, pogrizite mu lice, če ste plena željni, tega tu vam dam.

Artemida odide. Aktajon se obrne, da bi Artemidi nekaj povedal, a namesto nje zagleda svoje pse. Psi obkrožijo Aktajona in začnejo renčati.

AKTAJON Inhobat, Melamp, Oribas in Pamfag, Dorkej, Nebrofon, Lelap in Teron, Pterelas, Agra, Hilej in Napa, Melanej, Labros, Agriod, Hilaktor, Kanak, Tigrid, Alka in Strikta, Leukon, Asbol, Lakon in Aela, Likiska, Kiprij, Harpal in Lahna, Pemena, Harpija, Ladon in Dromada! Vse vas poznam, vse sem vas hranil, zakaj režite name, kakor da sem plen? Aktajon, glejte, pred vami stoji. (enemu od psov) Danes zjutraj si tole roko lizal, ki te je nežno božala po smrčku. (pes ga ugrizne v roko) Ti pa si, srečen, mi skakal v objem in z lajanjem pravil, da me imaš rad. (pes ga ugrizne v nogo) Tebe sem, mladiča, v naročju držal, vse dokler te topli spanec ni prevzel. (pes ga ugrizne za drugo roko) In tebe sem, ko te je merjasec ranil, ves mesec zdravil, ob meni si, v topli postelji, ležal. (pes ga ugrize v drugo nogo in začne vleči) S teboj sem se, še otrok sem bil, po senčnih gozdovih sprehajal, moj čuvar si bil, jaz tvoj prijatelj.

Pes ga ugrizne. Še drugi skočijo nanj. Renčanje in cviljenje.

AKTAJON Oh, umrl bom neslavno, brez jasnega greha! Ne vem, zakaj sem tako kaznovan! Zakaj me nisi, o ti kruta ženska, v divji brezum jelena spremenila? Jelenji strah bi bil moj čuvaj. Strah in groza srce bi mi gnala, a vendar me ne bi bilo strah tako kot zdaj. Psi so lovci, jelen je lovina, to bi bil naraven tek naravnih sil. A jaz ostal sem jaz in z lastnimi očmi gledam, kako me trgajo moji lastni psi, moji prijatelji! Zakaj mi kak drug bog ni uma razsvetlil in hitre noge dal, da lajež prijateljski bi kot smrtno past poznal.

Renčanje in cviljenje. Pasja čreda ustvari mrak.


II. del 

                                                  RAZSTAVA ZGODB

Atamant, Ino (z otrokom v naročju); kot dva kipa …

ATAMANT Srečen je tisti, ki sebe lahko poje in svojo zgodbo v besede spravi. Jaz jočem sebe in svojo ženo in otroka dva. Vse je pogubila božanska slepa sila, za katero pravijo, da modrost podarja. Jaz modrosti nimam in se ne spominjam, da sem jo kdaj imel. Zdaj sem le kup mrtvega gorja. Ta slabotni glas sem, jaz, Atamant.

INO Moža bi svojega v žalost priklicala, ker je v nesreči težko biti sam. A kaj, če še vedno ne ve, kdo bila je Ino, ki jo hočem peti. Mrtva sem, to vem, a to spoznanje mi ne lajša bolečin. Vem tudi to, da sem bila mati dveh majhnih otrok, ki sta mrtva. To je bogastvo mojega življenja: smrt, smrt in še enkrat smrt.

ATAMANT Boginja jeze in neba kraljica je mojem umu zadala strašne rane. Blaznost, to sestro krhkega razuma, je poslala nad naš mirni dom. Jaz nisem bil jaz, temveč lovec na lastne otroke.

INO Kot zver se je pognal, misleč, da sem zver, ki čuva dva nemočna mladiča; prvega mi je iz rok takoj iztrgal in z njim začel kot s prazno vrečo mahati, potem pa enkrat ... dvakrat … otroško glavo ob trdi kamen ... treščil … in ga preko rame dal, kakor da bi pravkar ulovil divji plen. In ko je hotel še drugega otroka … z blaznimi rokami raztrgati ... sem se, z otrokom v naročju, pognala v beg. Moj beg se je spremenil v polet – ker nisem imela kam pobegniti, sem z visoke skale skočila v prepad. Oh, če bi se takrat v ptico spremenila, bi rešila sebe in svoj prestrašeni zaklad.

ATAMANT Hvala bogovom, da sem danes skala kamnitega uma in moja blaznost je v kamen vklesana. Prepad pod sabo gledam in valove morske … jočem … ker kamen ni postalo tudi moje srce.

Pride Mira.

MIRA Pravijo, da sem se v drevo spremenila. Kjer stojim, je moj grob, iz groba je drevo pognalo korenine – iz svoje temine gnojilo sem mu dala. Mira sem, smrtnica, sebe pojem in greh svoj strašanski. Z očetom sem otroka zaplodila in ga rodila. Takoj zatem me je smrt spremenila in mu nisem mogla biti mati. Kaj je z njim – ne vem, le svojo zgodbo znam. Zakaj me je srce tako prevaralo? Bogove sem molila, da preprečijo zločin, a med molitvijo sem v sebi govorila: je to sploh zločin? Ljubila sem očeta in on je ljubil mene, jaz njega kot ženska, on mene kot oče. Moj je bil in jaz preveč njegova! Kdo je takšne zakone sešil, ki so mi srce tako utesnili, telo pa se je zvijalo od boli? Živalim, ki se slepo parijo med sabo, nihče ni pisal takšnega zakona. Za telico ne bo sramota, če se bo bik, njen lastni oče, nanjo povzpel in jo oplodil. Žrebici, ki svojemu je očetu žena, to ni grozota. Kozel svoje hčerke oplodi in tako ustvari svojo čredo. Ptica nosi plod tistega ptiča, iz čigar semena je bila spočeta. Srečna so bitja, ki so v takšni svobodi rojena. Obstajajo tudi narodi, kjer je sin soprog svoji materi, hčerka pa je očetova žena. Njihovi otroci dvojno skrb dobijo in rasejo v dvojni ljubezni. Še sam Zevs je s svojo hčerko spal in je zelo dobro vedel, kaj dela. Plod te ljubezni – ljubosumna Hera, titanski prah in srce otroka – tako se je človeška vrsta začela. Jaz pa sem, prekleta, na prevaro legla v posteljo svojega očeta. Pijan je bil, ni vedel, kaj dela. V slasti je mojo ljubezen zaužil, mislil je, da sem kakšna druga žena. In res je, za hip sem bila druga, kot boginja sem iz svojih nebes pela. Potem se je oče prebudil in zvedel, da ni vedel, kaj dela. Tepel me je, brcal, klofutal, iz hiše in dežele pregnal, da mu pred ljudmi ne delam sramote. Zdaj vem, da me je ljubil. Kot oče in ne kot oče. Tudi sam je to spoznal, a si priznati noče. Zato zdaj mrtva pred vami stojim in pesem svojo pojem šumotavo. Ponosna hči osramočenega očeta. Nekoč blazna od strašne strasti zdaj mirno gledam, kako ptica v krošnji nad mano svoje gnezdo spleta.

Pride Falaris.

FALARIS Jaz se nisem pel, drugi so me peli, ali celo – navdihnjeno kričali. Kralj sem bil z imenom Falaris, rojak bogov, gospodar ljudi, moč je moja segla od temena Hada, boga podzemlja, ki mu luč ustvarja kres mrtvih duš, do stopala Zevsa, sončnega očeta. Žlahtna in bogata dežela Agrigenta je bila tedaj središče sveta. Kraljevske palače, ulice in trgi, visoka svetišča in močno obzidje, vse to sem svojim podložnikom sezidal in jih povzdignil v meščanski stan. V Zevsa sem onkraj vere veroval, njemu sem postavil največji hram – sam Zevs, v obličju bika iz médi, je vhod v hram varoval. Ta bik je bil bog in glas moje cerkve, ki se je slišal daleč naokrog. In če se je sam bog spreminjal v bika, z lahkoto, ki takemu bitju pristoji, jaz, kralj, sem takšno moč imel, da sem povsem navadnega človeka z lahkoto spremenil v samega boga. V votlino kipa sem zapiral ljudi – tujce, domače, mlajše in starejše –, da opravijo vsakdanji obred. Okoli sem zakuril močan ogenj, ki je hitro segreval žlahtno med. Človek je od znotraj najprej tiho krulil, potem pa vse glasneje tuliti začel; na koncu je rjovel, hropel, grmel in na zunaj se je zdelo, da je bik zapel. V vsaki pesmi, ki jo bog z lahkoto zapoje, človek kruli, rjove in preklinja. Takšna je pač blaginja spoznanja, in nauk trpljenja, ki z nebes prihaja. Tudi sam sem bil žrtev lastnega učenja, ljudstvo me je zaprlo v votlega bika, in ko se je ogenj dodobra razgorel, od znotraj sem bil človek, ki je tulil, na zunaj pa bog, ki je glasno pel.

Pridejo Meduza, Steno, Evriala in Skila.

MEDUZA Sebe pojem.

STENO Sebe pojem.

EURIALE Sebe pojem.

SKILA Sebe pojem.

MEDUZA Meduzo.

STENO Steno.

EVRIALA Evrialo.

SKILA Skilo.

MEDUZA Mladenko.

STENO Devico.

EVRIALA Dekle.

SKILA In sestro.

MEDUZA Nekoč sem bila dekle bujnih las …

STENO … in neskončne lepote.


EVRIALA Brez števila snubcev ...

SKILA … se je zbiralo v hiši,

MEDUZA … a bog Pozejdon na silo me je vzel …

STENO … v hramu Atene, pošastne device.

SKILA Sestre so vpile …

EVRIALA … praskali sva lica ...

STENO … lase sem pulila drznemu silniku ...

MEDUZA … a ni pomagalo.

SKILA Posilil je bog, boginja kaznovala.

STENO Namesto lepote ...

EVRIALA … grozo darovala.

MEDUZA Zdaj živim v smrti ...

STENO … in v bojnem kriku.

EVRIALA Nežnost mi je v bron otrdela ...


SKILA … dekliški poljub se izostril v čekan.

MEDUZA Šest pošastnih glav ljubezen mojo poje.

STENO Tri vrste ostrih zob so moje hrepenenje ...

EVRIALA … meso mornarjev hrana za srce.

SKILA Namesto las kodrajo se kače ...

MEDUZA … grozljiv okras za obraz dekleta ...

STENO … ki duhu gledalca ...

EVRIALA … v misel daje pesem ...

SKILA … ki vsako misel briše ...

MEDUZA … v kamen spremeni.

EVRIALA Moj jok ni jok ...

STENO … je rjovenje grozno ...

SKILA … ki iz mračne jame …

STENO … netopirje žene ...


EVRIALA … v slepost noči.

MEDUZA Zdaj živim daleč ... za neskončnim morjem ... kjer se svet konča ... kjer edina pot k materi vodi … k temačni Noči … boginji prikazni … in senčnih utvar … kdor se me usmili … se sam sebi smili … in kdor me pogleda … izgubi pogled v odmevu lastnega pogleda. Ljubi me.

Pridejo štirje Narcisovi bratje.

PRVI BRAT Tebe ljubi?

DRUGI BRAT Tebe ljubi?

TRETJI BRAT Tebe ljubi?

ČETRTI BRAT Tebe ljubi?

PRVI BRAT Kako je to mogoče?

DRUGI BRAT Kdo ste, punce?

TRETJI BRAT Kdo so vaši starši?


ČETRTI BRAT So vas v času nesreče spočeli?


PRVI BRAT Poglej ta telesa – mesa polne vreče in lasje podobni živim koreninam, kakor da v glavo, globoko navznoter, rastejo drevesa, divje trave in ostro grmovje, ki so dom strašnim, nevarnim zverinam.

DRUGI BRAT Poglej te noge, te stebre gadišča, ne vem, kako sploh s čim takšnim hodi – v najboljšem primeru – obrezani hlodi, kocine kot veje, primerne za ognjišča.

TRETJI BRAT Pa nosovi grdi, v živahnih barvah, mesnate skale, vse obrasle z mahom, od znotraj votle jame polne kisline, in ko iz njih začnejo vroče pihati nevihte, na brado pada sluzast dež iz goste sline.

ČETRTI BRAT Oh, takšne grdote, oh, takšne grozote, kakor da bi, od znotraj, brcala pošast, ki iz vas hoče priti do svetlobe dneva.

PRVI BRAT Je ta pošast še bolj grda od vas?

DRUGI BRAT O, kakšna groza, o groza mogočna, česa takega sploh ni mogoče gledati.

TRETJI BRAT Nočem gledati in vendarle gledam!

ČETRTI BRAT Kot da bi čudno pokrajino gledal, ki je polna čudnih krajinskih valovanj.

PRVI BRAT Prav res je, glej, tam spodaj, v tisti globoki mračni gubi, poljska miš živi.

DRUGI BRAT In v tisti široki razpoklini morska želva s hobotnico nestvore plodi.

TRETJI BRAT In če bi se slekle, bi gotovo našel med nogami strašno, kosmato steklo psico, z ostrimi kremplji in krvavim gobcem, pod pazduho vsake pa smrdljivo ptico, ki ljubimca najprej s smradom pokonča, potem se z ostrim kljunom loti svežega mesa.

ČETRTI BRAT In te prsi, o moj bog, te bibave gmote, kakor živo blato, vroče in brbotajoče od strupenih plinov.

PRVI BRAT Oh, in te oči, kot luknje v zemlji, iz katerih mravlje mezijo velikanke, in v svoji vnemi, od nosa do danke pobirajo srbežnike in vso mrgolazen, ki tod okoli gomazi – gliste, krastače, pljučarje in kuščarje, pajke, ščurke, gravže in smrdavže – vse to mravlje pridno pobirajo in nosijo nazaj, v očesne luknje.

DRUGI BRAT In te riti, bog, kot majhni vulkani, katerih izbruh je nevaren za ljudi – če vse štiri bi izbruhnile naenkrat, življenja več ne bi bilo na tej zemlji.

TRETJI BRAT In če takšna spaka reče, da vredna je ljubezni, s tem žali besede in njihov pomen.


ČETRTI BRAT Kaj naj porečemo, mi, Narcisovi bratje, ki ljubimo sebe bolj kot sami sebe, in se te ljubezni nikoli ne nažremo –


PRVI BRAT ... večno smo se lačni, večno smo si lepi, brez sebe ne moremo biti sebi sami.

DRUGI BRAT Zato, punce, tiho! Ne žalite lepote …

TRETJI BRAT … in vsega žlahtnega, kar iz nje izhaja!

ČETRTI BRAT Zginite v Tartar, v to črno luknjo, kjer lahko grdoba vaša še komu ugaja.

Pride Hera.

HERA Pojdite stran, vi gnide nagravžne, izginite, težka muka vas je gledati. Sicer vam dam za boljšo pesem temo – zmaličena svoja boste opevali telesa. To vam pravim jaz, boginja, jezna Hera. Če slišali niste za mojo dobroto, vprašajte druge, ki so jo spoznali: Ino, Io, Semelo, Alkmeno, Parisa, Peliasa in starca Tejreziasa, Herakla, Kefala pa še boga Bakha, in vsak od njih vam zlahka razloži, da sem v dobroti pravična in kruta. Kdor mojo dobroto zdrži, mora biti bog ali vsaj junak. Vi prvo niste, slednje ste še manj, zato še enkrat pravim: izginite stran! (Štirje Narcisovi bratje izginejo stran.) In ve, dekline, tudi, izginite odtod! Res ste zelo grde, o tem ni treba peti. A če ste pošasti, bodite pošasti – morite, žrite, trgajte črevesja. In če vam ta užitek lajša bolečino, sprejmite ga kot svoje zdravilo. Trpljenje in rod svoj imejte v časti. Samo ne tulite o nesreči svoji, o božanski zlobi, prikritem prekletstvu. Vas ne morem gledati, njih pa ne poslušati. Eno in drugo mi slabo voljo jača. Zdaj pa stran odtod, sicer bo zapela božanska gorjača. (Štiri sestre izginejo stran.) In jaz naj bi boginjo Hero pela? Hero kravjeoko, kraljico Neba? Zaščitnico žensk, čuvarko zakona? Kravo, ne kraljico, in žensko neumno! Koga naj ščitim, če sebe ne morem ne svojega zakona zaščititi? V moji postelji ležijo priležnice mojega moža. Njihovi pankrti se gostijo v moji hiši in kličejo – 'oče' velikega Zevsa. Oh, velik je, velik, res je največji, lažnivec, prevarant, prešuštnik, krivokletnik, lomilec neumnega ženskega srca. To, da smo neumne, je sveta resnica, a ni dokaz njegove veličine. Prej naše majhnosti, krhkosti in vere, da vse to sranje nek smisel ima. A sranje je sranje, in še enkrat sranje! Drugače se povedati ne da. Sranje na nebu in sranje na Zemlji. Kjerkoli je bog, tam je tudi človek, in kjer sta oba tam sranje vlada. Priznam, tudi sama nisem bila čista. Vročična, maščevalna sem spočenjala pošasti z bogovi, ki so že zdavnaj umrli. Bila sem zibelka in grob svojim otrokom, ki nikoli niso zrli v zvezde na obnebju. Blaznost sem pošiljala v razum junakov, da so pili kri lastnim otrokom in svoje žene kruto pobijali. Saj sem tudi sama bila blazna. Vsak bog je blazen. In človek je blazen. Ene same trohice razuma tu ni. Res je, kar ta mali bog in trikrat pankrt pravi: razum je kazen tistim, ki si ga želijo, ki lastno neumnost težko preživljajo, pa naj gre za človeka ali za boga. (jezna pavza) No, če so stvari tako urejene, lahko zadevo pripeljem do konca.


III. del KUGA

HERA (z globokim, mantrajočim, grlenim glasom, prepevajoče) Tako kot bom jaz zaprla oči, naj Sonce prekrijejo gosti oblaki, naj nebo stisne gmoto zemeljsko v objem neznosen. Naj zemlja, zrak in voda zapojejo iz svoje globine strašne melodije. Vse, kar kriči, naj zadnji krik spusti, naj se blaznost, ki žene življenje, v dokončni grozi razuma prebudi. Naj človek v lastnem truplu odpre oči. Misel jasna naj gre nad ljudi, ena in edina, vsem ljudem na svetu naj stisne čeljust, ki je zdaj razklenjena na šir. Z zvenečim hropenjem naj vsak glas obmolkne. Tišino ukazujem, bog spi! Zaspite tudi vi! To je sveti spanec. Naj se duh zaziba v sapi plamena, naj se spremeni, enkrat za vselej, vse, kar se mora spremeniti. Kar bilo je glina, naj glina postane. Kar bilo je kamen, naj kamen postane. Voda v ogenj in ogenj v zrak in zrak v nič in v nikogar. Za vselej. Tišina.

Nekaj trenutkov tišine. Zaslišijo se kratki udarci s palico. Pride slepi Tejrezias. S palico tipa po odru, se ustavi v nekem kotu ob zavesi in začne deklamirati v zaveso, kakor da bi bila oltar ali božje uho.

TEJREZIAS Oooo, kralj zračnih prostranstev in podzemlja …

HERA z globokim moškim glasom Tukaj sem. Tejrezias se obrne k njej in spet začne mahati s palico, hoče se ji približati. Hera se prestavi v drugi kot odra.

TEJREZIAS … kralj zemlje in valovitega morja, ti, čigar grmenje pretresa Olimp, ti, pred katerim drhtijo duhovi in bogovi, nesmrtni oče matere (ti, ki si oče in mati) ...

HERA Pretiravaš, Tejrezias. Tukaj sem.

Tejrezias se spet obrne proti njej in se ji hoče približati. Hera se premakne za njegov hrbet.

TEJREZIAS … od tvoje jeze se trese ves svet. Zakaj si vetrovje osvobodil, zemljo zavil v oblake in širino zraka napolnil z vrtinci ognjenih brazd?

HERA mu zašepeta v uho Tukaj sem.

TEJREZIAS Vse je tvoja volja. Usliši nas, o največji med bogovi, usliši nas, o strašni, nepremagljivi, veliki nesmrtnik, ki si krona etra …

HERA Zdaj pa dovolj, Tejrezias.

TEJREZIAS Prosim?

HERA Dovolj, sem rekla. Napačnega prosiš.

TEJREZIAS Kdo pa je to? Kdo se igra z mojo slepoto? Mar nisem pravkar govoril z Zevsom?

HERA Ne, nisi, Hera sem. Zevs nekje smrči. Kaj hočeš?

TEJREZIAS Ljudje so me prosili, naj pridem povedat, da je nebo pritisnilo zemljo v neznosen objem ...

HERA To vem.

TEJREZIAS ... in da nekakšna grdna mračna gmota namesto neba renči na ljudi. Vroče je. Že trideset dni ni nobenega vetra. Zrak stoji.

HERA Vem.


TEJREZIAS Pravijo, da se prek pustih polj plazijo prestrašene kače in da lačna bolezen pobija pse, mačke, divje zveri in ptiče.

HERA In kaj še pravijo?

TEJREZIAS Da je vsa narava padla v mrtvico. Na pol razpadla trupla ležijo po cestah, njivah in gozdovih in zrak hranijo s smrtonosnim smradom. Niti mrhovinarji se ne dotikajo teh umetnin. Kuga, lakota, zločin in smrt so se naselili v mesta in v ljudi. Strašno je, boginja. Bolnik tepe bolnega, lačni sebe žrejo, revni ropajo in morijo revne. Vojaki so v vojni zoper sebe, in, ne boš verjela, mrtvi brcajo tiste, ki so napol mrtvi.

HERA Verjamem ti, Tejrezias.

TEJREZIAS Ljudje so mi rekli. Videli so z lastnimi očmi.

HERA Kaj si še slišal?

TEJREZIAS Slišal sem, da ljudje zmedeno plešejo ob skrivnostni glasbi, eni na pol živi, drugi na pol mrtvi. Da brez sramu ležijo goli vsepovsod in hropljavo zrejo v nebo. Da so vodnjaki polni mrtvih in še žejnih. Da tisti, ki od smrti beži, smrt drugje razglaša. Da trupla ležijo ob vhodih v svetišča. Tisti z več vere ležijo ob oltarju in si s slabotnimi rokami stiskajo vratove, da bi dihanje pregnali in s smrtjo samo pregnali smrtni strah. Zato sem prišel prosit pomoči od bogov. Če bogovi ne bodo pomagali ...

HERA Tu smrt je zdravilo, drugo ne pomaga.

TEJREZIAS O, velika boginja, kraljica nebes, Hera, kravjeoka, ki si smrtnim vedno bila ščit, pomagaj!

HERA Pogumno, le pogumno, kmalu bo konec te grozne morije. In ti, Tejrezias, lahko greš z mojimi besedami pomirjat ljudi. Povej, velika Hera je obljubila, da bodo kmalu vsi ljudje mrtvi. Tako ne bo treba več jokati in stokati, pomoč tudi tokrat bo prišla z neba. Pojdi zdaj, pojdi povej jim to in v miru – umri. Izrine Tejreziasa z odra. Tako. Zdaj moram še Zevsa prebuditi. (odide)





IV. del NIŽINA NEBA

OFF (z različnih strani odra): Oče! Oče! Oče! Oče! Oče! Oče!

ZEVS (rahlo razkuštran, kakor da bi se pravkar zbudil) Kaj je zdaj? Kdo tam kriči?

APOLON Mi kričimo, tvoji otroci!

AFRODITA Nekaj se, spodaj, na Zemlji dogaja!

HERMES Nikogar ni! Vse je tiho! V tišino vse je poniknilo.

ZEVS Kako to – nikogar ni? Zadnjič, ko sem gledal, so neznosno mrgoleli.

ARES No, zdaj poglej! Saj so tam, a spet, nikogar ni.

ZEVS ( gleda nekam dol, pod svoja stopala) Milijonov milijon ne more kar tako izginiti.

DIONIZ Ležijo tam, negibno in tiho, kakor da jih nič več ne skrbi. Pa niso pijani.

ARES In tudi vojne ni bilo.

APOLON In ne suše.

AFRODITA In poplave ne.

HERMES O, gorje, gorje! Nič se ni zgodilo, a ljudje ležijo brez uma vsepovsod.

ZEVS Saj nič ne vidim. Povsod so oblaki.

Pridejo Leto, Maja, Perzefona.

LETO Zevs!

MAJA Zevs!

PERZEFONA Oče!

ZEVS Ne kričite, ženske. Slišal sem že, da se spodaj nekaj dogaja z ljudmi.

LETO Plesali so, kakor da bi bili blazni!

MAJA Tepli so se, morili, drug drugega klali!

PERZEFONA Jedli so se! Na ogenj se metali!

ZEVS Otroci so mi rekli, da samo brezskrbno ležijo.

LETO Zdaj ležijo! Prej so plesali!

ZEVS Nič ne vidim. Kako je to mogoče, da so vsi ljudje, mimo moje volje, nenadoma zboleli, znoreli in zaspali. Tu je vsekakor prste vmešal bog ali pa nam kak sovražnik iz globokega podzemlja hoče kaj podzemnega sporočiti. Kje je Hera? Pride Hera.

HERA Tukaj sem. Kaj pa je? Zakaj ste vsi tako zaskrbljeni?

ZEVS Nekaj se dogaja z ljudmi.


HERA Ja, in? Od kdaj tebe skrbi za ljudi?

ZEVS Od zdaj. Povej, si kaj slišala ali videla, medtem ko sem spal?

HERA Videla sem slepega Tejreziasa, ki mi je rekel, da je slišal ...

ZEVS Da? Da? ...

HERA ... da ljudje grozljivo trpijo in v groznih mukah umirajo povsod.

ZEVS Res?

HERA Res. In Tejreziasa so poslali, da te poprosi, da prenehaš s tem.

ZEVS Da preneham – s čim? Saj jih nisem jaz pomoril!

HERA Saj, tudi jaz sem mu rekla, da nisi ti.

ZEVS To je pa res čudno. Saj se niso sami.

HERA Saj se niso sami. Velika pomoč je prišla iz neba.

ZEVS Govori, govori, kdo je? Kaj je naredil?

HERA Jaz sem naredila.

ZEVS Ti?


ARES Ti, mati?

ATENA Ne morem verjeti! Kakšna krava!

LETO Zakaj? So kaj narobe naredili?

MAJA So te užalili?

AFRODITA Karkoli so zakrivili, lahko bi nas na posvet pozvala.

HERMES Določili bi kazen v mejah razuma in jim zlili modrost v srca.

PERZEFONA Zakaj, ljuba moja teta?

HERA Zato, ker sem bila razočarana.

ZEVS Prosim?

HERA Kaj prosiš ti, pokvarjeni prasec! (se razjoče kot žalostna in histerična ženska) Zaradi tebe sem to naredila! Ker si mi lagal, ker si me varal! Srce si mi strl! In vse to skupaj nima nikakršnega smisla!

ZEVS Kaj nima smisla?

HERA Vse, kar je bilo ... kar smo govorili. Ti. In mi ... in oni ... Razen tega ... razen tega si ti sam to že enkrat naredil ...

ZEVS Ampak, jaz sem takrat imel tehten razlog.


HERA Jaz tudi! Moj je tudi tehten.

ZEVS Ampak jaz sem pustil vsaj enega moškega in eno žensko, da se lahko človeški rod obnovi. Tako se to dela. Ne pa – vseh pobiti.

APOLON In? Kaj bomo zdaj?

DIONIZ Bog brez človeka ne more biti bog.

PERZEFONA Lahko bi jih po stari šegi znova ustvarili.

ARES Kakšna pa je ta tvoja šega?

PERZEFONA Kamen je treba čez ramo vreči. Iz kamna bo zrasel novi človek.

ATENA No, pa poskusimo. A ne, oči?

ZEVS (odsotno) Probajmo, probajmo ...

PERZEFONA odide nekam izza odra in se vrne z malo večjim kamnom; trenutek tišine, potem Perzefona vrže kamen čez ramo; kamen trešči na tla; vsi se približajo kamnu in opazujejo.

APOLON Nič.

ARES Nič.

ATENA Nič.



AFRODITA Nič.

LETO Nič.

MAJA Nič.

HERMES Še vedno nič.

DIONIZ Nič.

ARTEMIDA Nič.

ZEVS Nič ne bo iz tega. (odločno) Otroci, prinesite od spodaj dvajset vreč navadne prsti.

APOLON Zemlje? Kaj pa boš ...

ZEVS Na novo bom smrtno bitje ustvaril. Naredi, kar ti pravim. Pelji brate in sestre dol in mi prinesite dvajset vreč navadne prsti.

Apolon, Artemida, Afrodita, Atena, Hermes, Perzefona in Ares odidejo z odra.

HERA Oh, Zevs, oprosti ... hotela sem samo ...

ZEVS Ne vem, kaj si hotela, ampak vem, kaj si naredila. Če mi ne bi bila sestra, bi iz tebe takoj naredil pošast.

LETO Saj ti ne bi bilo treba.

MAJA Pošast je že postala.

HERA Sram naj vas bo, ve, male kurbice, riti ste zasadile v mojo posteljo in mi vzele mojega človeka ... hočem reči – moškega.

LETO Ti nisi čisto pri pravi.

MAJA Malo se ti meša.

LETO To je normalno.

MAJA Saj nismo na Zemlji.

LETO Bogovi smo, vse delimo med seboj.

MAJA Kar je tvoje, to je tudi naše.

LETO In kar je naše, to je tudi tvoje.

HERA To ni res! Kdor svojega nima, ta se s tujim baše!

ZEVS In vse, kar je vaše, naše in tvoje, vse to je predvsem moja zasluga! Kaj si ti umišljaš, krava pohlepna? Kako pa misliš, da teče ta svet? Je najprej bil kaos in nikjer nikogar? In potem predniki, ki so nase vsak po svoje vlekli? A nisem jaz tisti, ki je vse to ukrotil in ves ta kaos lepo uredil? Človeka ustvaril, da nam himne poje, da nas spoštuje in nas svojim življenjem kratkočasi? Ti pa si, z enim zamahom, vse uničila!

Hera se umakne v kot; pridejo otroci, vsi rahlo zadihani.

APOLON Prst je tu.

ARES Vseh dvajset vreč.

HERMES Težke so.

AFRODITA Težke so zares.

DIONIZ Mar je človek bil tako težak?

ATENA Saj to ni človek, to je surovina.

ARTEMIDA Težko mora biti, da bo krepak.

PERZEFONA Tu ni samo človek. V tej prsti sta življenje in smrt.

ZEVS Kaj govoričite? To je prst navadna in v njej še ni trohice življenja. Stresite vse tukaj, tako da se lep hribček naredi. Potem bom, s pomočjo božanskega semena, naredil, da človeško bitje spet zaživi. Ta zemlja je tudi naša mati (Heri,) zato, sestra, pojdi nekam stran, da mi ne boš pozneje govorila, da si me gledala, kako lastno mater fukam. In vi tudi, pojdite drugam. Za to nalogo moram biti sam.

Vsi odidejo; Zevs ostane sam; sleče se do golega, se povzpne na kupček zemlje in na vrhu naredi luknjo; potem se uleže na zemljo, vtakne tiča v luknjo in začne migati.

ZEVS Uh, oh, ah ... (vedno hitreje) Uh, oh, ah ... Uh, oh, ah ... Uh, oh, ah ... Uh, oh, ah ... (po določenem času) Aaaaaaaaaaaaaaaaaah! Vsi bogovi pridejo nazaj na oder; Zevs nepremično leži na kupčku zemlji.

APOLON Oče?

ATENA Oče?

HERMES Kaj se je zgodilo?

LETO Je vse v redu s tabo?

AFRODITA Pustite ga! Mogoče še ni končal.

Zevs dvigne glavo, ki je umazana od prsti.

MAJA Kaj se je zgodilo?

ZEVS Nič.

MAJA Nič?

PERZEFONA Nič?

ARES Nič?

DIONIZ Nič?

ARTEMIDA Nič?

HERA Nič?

ZEVS Nič. Ni mi uspelo.

HERA Kaj to pomeni – ni mi uspelo?

LETO Saj si Zevs!

MAJA Zevs ne more reči: ni mi uspelo.

ZEVS Ni mi uspelo.

PERZEFONA Čakaj, čakaj, to ne more biti. Morda je zemlja napačna.

AFRODITA A je bila preveč suha?

MAJA Je bila preveč vlažna?

ARTEMIDA Mogoče kaj manjka.


ZEVS (se jezno usede na kupček, ves umazan od prsti) Nič ne manjka! Ni mi uspelo! Ne morem ... Ne zmorem ... (jokavo) Kakor da ... Zevs ... ne bi bil več ... Zevs ...

HERA Kakor da ...

LETO ... Zevs ...

MAJA ... ne bi več ...

PERZEFONA ... bil Zevs ...

APOLON Oče, ti se šališ!

HERMES Ta šala ni slana.

ARES Oče, strašiš nas.

DIONIZ Če ti nisi več ti, kdo smo potem ... mi?

Leto pomaga Zevsu, da vstane z zemlje.

LETO Čudno. Smrdiš.

MAJA Kako smrdi? Saj bog ne more smrdeti.

LETO Smrdi, smrdi.

APOLON (se povoha) Jaz tudi smrdim.

Vsi se začnejo vohati in ovohavati.

AFRODITA Uuuuuuf, kako smrdi.

ATENA Res smrdi.

PERZEFONA Vsa smrdim po prsti.

ARTEMIDA Po trohlem.

HERMES Zatohlem.

ZEVS (z rokami pokrije svoj obraz; zahlipa)

ARES Hej, on zdaj zares joče ...

ATENA Oče?

HERMES Oče?


APOLON To presega meje mojega razuma.

DIONIZ To je onkraj vsega. Najprej ta smrad, nato sramotne solze.

HERA (ga objame) Še vedno si Zevs in Zevs boš ostal. Tega nihče ne more spremeniti. Pomiri se, spočij se, naberi si moči, potem se bo vse nanovo uredilo. Umreti je sramotno, to sam dobro veš, in ta sramota človeku pristoji.

ZEVS O, ljuba sestra, o, ti bitje drago, sploh se ne zavedaš svojega zločina. Ljudje so nas peli, ljudje so molili, ljudje so nam gradili Olimp s svojim petjem in na njem dvorec, v katerem je zvenela lira mehka. V njihovih glasovih je odmevalo nebo, jaz pa sem odpeval kot strela gromoglasna. Zdaj je vse tiho in jaz se izgubljam v tej tišini strašni.

(vsi utihnejo)

LETO Če si želiš, lahko ti še nekaj odigram, zgodbo povem o tvoji strašni slavi. Alkmeno, Kalisto ...

MAJA Danajo, Europo ...

ATENA Ledo, Lamio ...

PERZEFONA Talio, Tajgeto ...

AFRODITA ... število je neskončno.

ARTEMIDA Lahko me tudi kar tako posiliš, če bi ti to vrnilo dobro voljo ...

ZEVS Ne, hvala, otroci …

(dolga pavza)

HERMES Meni je dolgčas. Malo bom zaspal. (odide)

ARES (čez nekaj časa) Jaz sem lačen. Po trebuhu mi kruli. (odide)

DIONIZ (čez nekaj časa) Jaz sem žejen. V grlu imam sušo. (odide)

MAJA (čez nekaj časa) Mene vse srbi. (odide)

LETO (glasno kihne) Uuups, oprostite … Izgleda, da sem se malce prehladila … (odide)

ATENA Mene boli glava. (odide)

ARTEMIDA Zraka ni. Grem malo dihati. (odide)

AFRODITA Res je čudno. Slabo se počutim. (odide)

APOLON (sočutno potreplja Zevsa po rami; odide)

HERA Mene križ boli. (vstane, za hip gleda Zevsa, potem odide)

ZEVS Zdaj bi rad umrl od neznosne sramote. Srce čutim, globoko v sebi, ves drhtim od srčnega bobnenja. O, smrt, ti čudno bitje, ki si zmožno večnega življenja, želim si zdaj tvojega objema! Dotakni se tudi mojega srca! Umiri ga! Rad bi nehal peti! A pojem naprej! Kakor da bi sam iz sebe stopil in na mojem mestu poje nekdo drug. Močni glasovi, mimo moje volje, vrejo iz mene kakor močna reka, ki se z nebes zliva v zemeljsko klet. Žalost, ki jo pojem, ni v meni zrasla. V meni raste neki novi bog.

(pavza; potem pa s solznimi očmi zakvaka kot žaba; zamuka kot Io; solze tečejo; zakriči kot Nioba; solze tečejo; zagaga kot raca; solze tečejo; zatuli kot volk; solze tečejo; potem začnejo počasi vreti različni glasovi in zvoki, kakofonija, ki narašča, kot da bi zares gorska reka tekla; solze tečejo; in končno zrasejo do kulminacije, kot slap, ki pada z nebeške višine dol, na kamne in suho zemljo)



KONEC

Režije


Nagrade

Zunanje povezave


Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Nebojša_Pop_Tasić&oldid=6395«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori