Jože Babič

Iz Geslo

Foto: Arhiv SSG Trst

Življenjepis

Gledališki, filmski in televizijski režiser, igralec in pedagog Jože Babič se je rodil 13. februarja 1917 v Povžanah pri Materiji in umrl 10. maja 1996 v Ljubljani. Leta 1922 se je družina preselila v Maribor, kjer je Jože Babič obiskoval osnovno šolo in nato Državno trgovsko akademijo, ki pa jo je zaradi svoje politične aktivnosti moral končati izredno. Vzporedno je obiskoval gledališko šolo Vladimirja Skrbinška in sodeloval v amaterskih gledaliških skupinah Svoboda in Vzajemnost. Že kot študent je pred drugo svetovno vojno nastopal v manjših karakternih vlogah v SNG Maribor, sodeloval v mariborskih avantgardnih gledaliških skupinah in hodil kot igralec gostovat v Ptuj. Sodeloval je s Franom Žižkom pri njegovih gledaliških akcijah na Štajerskem. Po Žižkovem odhodu s Ptuja pa je prevzel režijo in vodstvo Gledališča Ptuj. Tja se je vrnil tudi po osvoboditvi, a prešel že leta 1945 v SNG Maribor, kjer je ostal kot režiser in igralec do leta 1947.

Po letu 1947 je odšel v Trst, kjer je postal prvi režiser in umetniški vodja slovenskega gledališča. Glede na politično in narodno zavedno poslanstvo tega gledališča je v njem režiral predvsem dela slovenskih avtorjev (Ivan Cankar, Bratko Kreft, Josip Tavčar, Anton Leskovec), čeprav se ni izogibal svetovnih klasikov (Shakespeare, Molière, A. P. Čehov) ali predstavnikov moderne svetovne drame.

Po tržaškem obdobju je odšel v Novo Gorico, kjer je sodeloval pri ustanovitvi naslednjega slovenskega gledališča - 1969 je ustanovil PDG Nova Gorica in ga vodil do 1974. V študijskem letu 1982/83 je postal honorarni predavatelj filmske režije in igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Jože Babič je režiral je v vseh slovenskih gledališčih, tuj mu ni bil niti filmski medij. Omeniti velja vsaj dva filma pod njegovo režijsko taktirko in to sta Tri četrtine sonca in Veselica.

Za svoje delo je bil nagrajen na več festivalih. Prejel je Zlato in srebrno areno v Pulju, Nagrado Prešernovega sklada (1976), Borštnikovo nagrado za režijo (1977), Prešernovo nagrado (1977)in Badjurova nagrado (1996) za življenjsko delo.

Režije

Vloge v gledališču

Scenografije

Kostumografije

Vloge v filmu in na televiziji

  • 1996 Čamčatka, celovečerni igrani TV film
  • 1995 Tihi mož; Melita, TV film
  • 1995 Starec; Lojze se je zbudil tako, kot ponavadi, kratki igrani študijski film
  • 1995 Radio.doc, celovečerni film
  • 1992 Vse je pod kontrolo, kratki igrani film
  • 1990 Ječarji, celovečerni igrani film

Nagrade

  • 1985 zlata značka Borštnikovega srečanja
  • 1981 Prešernova nagrada za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in televizijske režije
  • 1977 Prešernova nagrada za izvedbo Hlapca Jerneja na osrednji proslavi ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja (s soustvarjalci)
  • 1977 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (F. Rudolf Koža megle SSG Trst - Nagrada ZDUS)
  • 1977 Borštnikova nagrada za režijo (F. Rudolf Koža megle, SSG Trst)
  • 1976 nagrada Prešernovega sklada za režijo Dveh bregov
  • 1974 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (T. Partljič Ščuke pa ni, Drama SNG Maribor - Nagrada ZDUS)
  • 1970 Nagrada ČGP Delo na Festivalu Borštnikovo srečanje za najboljšo režijo (I. Cankar Kralj na Betajnovi, PDG)

Fotogalerija

Viri in literatura

  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

Zunanje povezave