Kategorije
Na današnji dan
1883
V Ljubljani se je rodil Josip Daneš, s pravim imenom Josip Gradiš. Na začetku kariere je bil eden zadnjih potujočih komedijantov, katerega nemirni duh se ni nikoli ustalil in ga srečujemo v gledaliških hišah Maribora, Ljubljane, Trsta, Zagreba.
1929
V Ljubljani se je rodil režiser, dramatik, plodovit in vsestranski pisec, soustanovitelj gledališke skupine Oder 57 ter ravnatelj ljubljanske drame Žarko Petan.
1930
V Šentilju v Slovenskih Goricah se je rodila igralka Mira Sardoč. Prejemnica Borštnikovega prstana je odigrala okoli 200 vlog v gledališču, na filmu, radiu in televiziji in to, pravi, je vse njeno bogastvo, „drugega nimam in tudi ne potrebujem!“
1938
V Slovenj Gradcu se je rodil Lado Kralj. Literarni zgodovinar. Dramaturg. Podiplomski študent v Ameriki. Teatrolog. Prevajalec. Soustanovitelj in umetniški vodja eksperimentalnega Gledališča Glej. Ustanovitelj gledališča Pekarna. Umetniški vodja ljubljanske Drame. Profesor na Filozofski fakulteti. Pisatelj.
1975
V Brežicah se je rodil dramaturg, gledališki kritik in raziskovalec Primož Jesenko.
2014
V Prešernovem gledališču Kranj je bila premierno uprizorjena predstava Mrtvec pride po ljubico (r. J. Lorenci), ki je istega leta prejela nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone.
Pozdrav
Električno shranjena dediščina
Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografijo bla, bla.
Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.
Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcego, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Kranjc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.
Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo sigledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah ... . Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollyja, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakoviča, Tadeja Toša ... Do, do do ...
Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskema gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.
8. januarja 2007