Sava Sever/Dobitnica Borštnikovega prstana 1979

Obrazložitev:

Vrsta najvidnejših slovenskih dramskih igralcev, ki jih je doslej Borštnikovo srečanje počastilo s svojim najvišjim odlikovanjem, Borštnikovim prstanom, bi bila prav zagotovo nepopolna, če ne bi vanjo uvrstili tudi odlično slovensko dramsko umetnico Savo Severjevo, ki jo je nemirni ustvarjalni duh v njeni dolgoletni karieri vodil menda prav na vse slovenske dramske odre. Toda Sava Severjeva je – za razliko od drugih naših velikih igralcev – ne samo eminentna slovenska dramska umetnica, temveč v pravem pomenu besede tudi jugoslovanska, zakaj med njene številne umetniške postaje moramo prišteti hkrati tudi malone vse poglavitne jugoslovanske odre, na katerih je na svoji tespijski poti prav tako za krajši ali daljši čas kot igralka pristajala. Pozna jo torej tako ali drugače vsa kulturna in gledališka Jugoslavija.

Kot mlado odrsko umetnico jo je že pred petdesetimi leti odkril in pritegnil tedanji prav tako mladi slovenski gledališki entuziast Bratko Kreft, ki je v letih 1928 do 1930 bil ustanovitelj, umetniški vodja in režiser politično še kako pomembnega Delavskega odra v Ljubljani.

Tu je Sava Severjeva prvikrat nastopila in že takrat zbudila znatno pozornost. Od tega odra ji je poslej ostala uporniška politično-socialna nota, zaradi katere je vse do osvoboditve veliko pretrpela.

Leta 1930 je Severjeva nato prvič nastopila v ljubljanski Drami, in sicer v igri Maksa Šnuderla Pravljica o rajski ptici, takoj zatem pa še kot Olga Nikolajevna v igri Leonida Andrejeva Mladoletje. Zlasti v tej vlogi mehke, prebujajoče se mladostnice je pokazala nekaj že kar svojevrstnih kvalitet. Toda Severjeva je vtem že našla svojega drugega življenjskega režiserja, Bojana Stupico, s katerim je nato prekrižarila skoraj dobesedno vso Jugoslavijo. Tako sta bila že v sezoni 1931/32 angažirana v Skopju, naslednji dve leti v Osijeku, v sezoni 1934/35 v Mariboru in zatem spet tri leta v Ljubljani.

Tu je Severjeva zlasti zbudila pozornost s kreacijo Manje v Tujem detetu, Ljudmile v Katajeva Kvadraturi kroga in še posebej kot Polly v Stupičevi prvi režiji pri nas Brechtove Beraške opere. Vse te aktualizirane igre so pomenile pravo poživitev pri nas in v vseh teh je bila na odru med najvidnejšimi vselej Sava Severjeva. Toda Severjeve kmalu niso več mikale samo mladostnice, temveč je že medtem vedno bolj rastla v karakterno igralko, kar je prepričevalno dokazala že 1. 1935 z vlogo Jokaste v Sofoklejevem Kralju Ojdipu in nemara še bolj s kreacijo Blanke v Stupičevi režiji Shawove igre Kako zabogatiš. Gledališki kritik France Koblar je namreč o tej stvaritvi tedaj med drugim zapisal: »Blanka Save Severjeve je nov dokaz, kako močno in svojevrstno igralko smo dobili. Njena izrazna sredstva so pristna in prožna, skrivajo pa še lep in velik razvoj. To nam potrjuje zlasti njen nad vse močno izoblikovani prelom v drugem dejanju. Da, to je že umetnost najvišjega pogona.« Kot Grudnovka iz istega časa v Cankarjevem Narodnem blagru je na drugi strani Severjeva to rafinirano in razumsko najmočnejšo osebo v drami prepojila z nevarno, skoraj temno igro in ji dala tehtno globino. Ponoven karakterni vrhunec je Severjeva dosegla l. 1934 v naslovni vlogi Strindbergove Gospodične Julije, ko je – ob soigralcu Ivanu Levarju – ob tej demonsko gospodovalni protagonistki odkrila toliko tragične moči in pretresljive resničnosti, da se ta njena usoda nikakor ni pokazala samo kot žalostna, kot nakazuje Strindberg, ampak je postala resnično tragična. K tem odličnim tedanjim vlogam Save Severjeve pa moramo prišteti vsaj še Mašo v Čehova Treh sestrah, Rašelo v Gorkega Vasi Železnovi, Ranjevsko v Čehova Češnjevem vrtu ter kajpak tudi kasnejšo Goneil v Shakespearovem Kralju Learu.

V številnih slovenskih dramah je Severjeva, mimo Cankarja, igrala še Stano v Brenčičevi drami Med štirimi stenami, Rono v Leskovčevi Dva bregova, Nino v Zupanovem Rojstvu v nevihti, Brigito v Borovih Kolesih teme, zelo dobro se je uveljavila tudi kot Zina Sušnikova v Jožeta Kranjca Direktorju Čampi, nič manj pa še v Mire Pucove igri Svet brez sovraštva, bila pa je hkrati prav tako svojevrstna Pepina v Kraigherjevi Školjki. Mimo vseh teh slovenskih dramskih stvaritev pa moramo še posebej navesti njeno Mommino v Pirandellovi drami Nocoj bomo improvizirali, v kateri je pokazala izrazit smisel za svojevrstnost te subtilne podobe in jo nasploh ter najbolj približala slogu tega še danes živega dela.

Neumorni ustvarjalni duh pa Severjeve, kot rečeno, ni zadržal samo v Sloveniji, marveč sta se s Stupico že pred vojno, l. 1938 podala v Beograd, kjer pa sta bila zaradi političnega prepričanja l. 1940 odpuščena. V sezoni 1940/41 sta bila v Zagrebu, po zlomu stare Jugoslavije pa sta ponovno pribežala v ljubljansko Dramo, od koder ju je okupator kmalu spet ne samo odpustil, temveč tudi zaprl. Tako sta se oba šele po osvoboditvi vrnila v Dramo, 1. 1947 pa sta se kot vodilna ustvarjalca podala k na novo ustanovljenemu Jugoslovanskemu dramskemu gledališču v Beograd, kjer je Severjeva ostala vse do 1. 1952. Šele tedaj se je dokončno ustalila v Ljubljani.

Toda če smo doslej iz obilice njenih igralskih stvaritev omenili vsaj nekaj najvidnejših, se moramo naposled ustaviti pri njenih zares najmogočnejših kreacijah, ki jih je Severjeva izoblikovala v prvi vrsti kot edinstvena krležijanska igralka. Prav Krleže drame, tako Gospoda Glembajevi, pa še V agoniji in še poslednja Aretej, so bile namreč tisti vrhunski umetniški mejniki, pri katerih je Sava Severjeva dosegla svoj življenjski umetniški uspeh. Prav v teh treh vlogah je namreč izrabila popolnoma vse široke registre svoje velike odrske izrazne umetnosti. Z vlogo baronice Castelli- Glembajeve se je Severjeva prvikrat spopadla, za mlado igralko razmeroma zgodaj, to je ob svojem gostovanju v Ljubljani 1. 1934. Takrat je prišla z njo, iz Stupičeve režije v Osijeku, in predstavila tu svojo varianto te zamotane, razklane in kompleksne vloge, v času, ko je v nji v Ljubljani briljirala v Gavellovi režiji že Marija Nablocka. A kritika ji je že tedaj morala s prepričanjem priznati svojskost in dejstvo, da nam zori v Severjevi prava umetnica. Popolno zmagoslavje pa je s svojo dozorelo interpretacijo Castellijevke pri nas dosegla neposredno po osvoboditvi, ko je prav zanjo l. 1947 dobila Zvezno nagrado.Ugledni beograjski gledališki kritik Eli Finci je o tej stvaritvi takrat napisal, da sodi ta lik Severjeve brez dvoma v vrsto nad vse zrelih, intelektualno in emocionalno zanesljivo zasnovanih in izoblikovanih vlog te vestne in inteligentne igralke. Kot najvišji dosežek je poudaril njeno mojstrstvo zlasti v sklepnem prizoru, ko je svoj prelom v histerični izbruh podala tako svojstveno in močno, a hkrati tudi psihološko moderno obarvano, da ji je uspelo v celoti ustvariti vprav monumentalen lik. To je torej resna, sugestivna in zrela umetniška kreacija, je zaključil Finci. Nič manjši umetniški uspeh je Severjeva prav tako dosegla z vlogo Lenbachove Lavre v Krleži drami V agoniji. Tudi s to svojo upodobitvijo je igralka dokazala, da je zmožna najtežjih izraznih nalog. Za to stvaritev je prejela nekoliko kasneje Sterijevo nagrado. S svojo Livio Ancilo v Areteju je na koncu prav tako dognano zaključila svoj krležijanski krog.

Po vsem tem ustvarjenem je torej razumljivo, da je Sava Severjeva 1. 1972 za svoje življenjsko delo morala dobiti tudi veliko Prešernovo nagrado. In tako ji zdaj po domala petdesetletni umetniški aktivnosti nedvomno sodi tudi zlati Borštnikov prstan.

Smiljan Samec

Vir: Gledališki zbornik Borštnikovega srečanja 1980; urednik Tone Partljič, izdajatelj Borštnikovo srečanje, Maribor, 1980