Maska: časopis za scenske umetnosti

Predstavitev

Organizacija Maska izdaja istoimenski časopis o scenskih umetnostih z najdaljšo tradicijo v Evropi (od 1920). Časopis izhaja štirikrat letno kot dvojna številka in se vsakokrat posveča določeni tematiki. Namenjen je diskusiji o sodobni umetnosti ter njenih kontekstih, poleg tematskih člankov pa objavlja tudi intervjuje z umetniki in teoretiki, recenzije predstav in knjig, izsledke raziskav idr.

Uredništvo

Od 2019: Alja Lobnik, Pia Brezavšček

Zgodovina

Masko je leta 1920 ustanovila skupina »naprednih« gledališčnikov, režiserjev, igralcev, ki je revijo videla kot prostor spremembe in prenove gledališča. V uvodniku prve številke so zapisali: »Zidati moramo novo človeštvo. Vsi narodi zidajo. Delajmo. Zidajmo.« Maska je bila prostor debate, informacij o svetovnem gledališkem dogajanju ter umetniških intervencij. Nehala je izhajati zaradi finančnih težav pa tudi zaradi administrativne omejitve, saj je članom gledaliških ansamblov, med katerimi je bilo veliko avtorjev člankov v Maski, prepovedovala pisanje o gledališču.

Masko (pod imenom v množini – Maske) je leta 1985 obudila skupina gledališčnikov (pisatelji, režiserji, kritiki …, urednika pa sta bila pisatelji in dramatik Peter Božič in predavatelj na AGRFT Tone Peršak), ki je izdajatelja našla v takratni organizaciji ljubiteljskih ustvarjalcev (amaterjev). Revija je bila zamišljena kot informativno in kritično branje o domačem gledališkem dogajanju, poseben del pa je imel pedagoško vlogo, saj je gledališčnikom dajal praktične napotke za njihovo amatersko dejavnost. Revija se je vzpostavila kot vez med elitno gledališko produkcijo in množično ljubiteljsko dejavnostjo. Objavljala je dramska besedila in s tem opredelila svojo zavezanost dramskemu gledališču. Postopoma so v revijo prodirali tudi članki o takrat nastajajoči prenovi celotnega polja scenskih umetnosti, s pojavom eksperimentalnega , vizualnega in plesnega gledališča.

Po padcu berlinskega zidu (1989) in vzpostavitvi neke popolnoma odprte zgodovinske situacije, ko je razkroj komunističnega sistema proizvedel silovit optimizem v družbi, so tudi Maske pogumno sprožile dva procesa. Režiser in dramatik Dušan Jovanović ter zgodovinar gledališča Dragan Klaić sta ob uredniku Mask Petru Božiču začela ambiciozni projekt mednarodne gledališke revije Euromaske, ki je izhajala v angleščini in objavljala članke mednarodno uveljavljenih avtorjev. Časopis je bil izjemno kvalitetno sproduciran (v celoti štiribarvni tisk) in marketinško agresivno zasnovan, saj so ga brezplačno pošiljali na naslove številnih profesionalcev po Evropi in svetu ter ga predstavljali in oglaševali na pomembnih festivalih in mednarodnih srečanjih profesionalcev s področja scenskih umetnosti. Izšle so le 3 številke in s tem napovedale težave in neuspeh vseh podobnih transnacionalnih revij za scenske umetnosti. Naj samo omenimo propadle revije Hybrid in Theaterschrift ter ukinitev angleške izdaje revije Ballet Tanz. Izkazalo se je, da tudi v globaliziranih in odprtih razmerah novega svetovnega reda ni bralne publike, ki bi dovolj pokrivala scenske prakse, ki imajo sodobni, eksperimentalni, multikulturalni, kozmopolitski ... značaj. In to ne glede na "bralcu prijazen" način pisanja Euromask (kratki članki, veliko informacij, privlačna grafika ...). Vprašanje je, koliko je k temu prispeval prevladujoči festivalski značaj distribucije sodobnih scenskih praks, ki prinese predstavo v določeno okolje kot goli izdelek kulturne industrije.

Druga pomembna prelomnica na začetku 90. let je bila zamenjava urednikov in uredništva. Uredništvo revije, ki se je preimenovala v izvirno edninsko obliko Maska, sta prevzeli študentki dramaturgije Maja Breznik in Irena Štaudohar ter okrog sebe zbrali mlado ekipo kritikov, dramaturgov, filozofov, umetnikov in začeli projekte radikalne prenove revije. Maska je postala debatni poligon za aktualno sodobno scensko prakso, reflektirala je takrat porajajoče se eksperimentalno gledališče, sodobni ples in performans, obenem pa ponujala kontekstualni okvir za lokalno scensko prakso. Prva številka je tako rekoč manifestno naznanila, kaj bo referenčna točka njenega programa – tematsko je bila posvečena predstavi Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice, ki je tudi 5 let po premieri še vedno močno odmevala v poklicni in strokovni javnosti, obenem pa je spodbudila val novega razmišljanja o scenskih umetnostih. Maska je imela podnaslov "revija za gledališče, opero in ples" in s tem pokazala, da se ukvarja z interdisciplinarnimi scenskimi praksami. V osnovi te odločitve sta bili reflektiranje in podpiranje sodobne umetniške prakse, ki je prehajala meje med umetniškimi polji ter širila meje gledališča, opere in plesa, pogosto z ustvarjanjem novih vmesnih, hibridnih, nenaseljenih, nedisciplinarno določenih prostorov.

Maska iz začetka 90. let je postavila tudi nove grafične standarde. Namesto sramežljivega, akademsko-ljubiteljskega videza Mask in tudi večine diskurzivno zasnovanih revij scenskih umetnosti je nastal retro-futuristični dizajn, ki je še bolj poudarjal vez med teorijo in umetnostjo. Revija je dobila videz ekskluzivnosti in kakovosti, kar je bilo v trenutku zloma socialističnega režima in negotovega prehoda v divji kapitalizem drzno dejanje. Klasično stereotipno vprašanje tistih, ki so Masko vzeli v roke (zlasti tistih, ki so prihajali iz zahodne Evrope), je bilo "kdo to financira", saj scenske revije takšne grafične kakovosti ni bilo mogoče narediti na Zahodu in je bilo zato moteče, da kaj takega prihaja z območja, ki ga je zahodni pogled videl kot sivi in obubožani Vzhod (podobni nesporazum se je zgodil na relaciji umetniki–selektorji festivalov, saj ti npr. niso mogli sprejeti masivnih scenografij za eksperimentalno gledališče – za njih je Grotowski bil in ostal model umetnika z Vzhoda, vprašanja utopije, odnosa med umetnikom in ideologijo pa zavita v neproblematični celofan humanistične perspektive). Dobrodušno-cinično nadaljevanje vprašanja "kdo to plačuje" je bilo "It looks great, it's a pitty I cannot read it."

Leta 1993 je bil naslednji pomemben korak za Masko, saj je izdajateljstvo prevzela na novo ustanovljena neprofitna organizacija z imenom Maska in tako institucionalizirala neodvisno pozicijo revije. S tem se je Maska postavila v podoben položaj kot večina takratne novonastajajoče scenske prakse, ki je za svoje početje iskala in ustvarjala nove produkcijske okvire. Posledica te odločitve je bil dolgotrajen boj za legitimizacijo lastnega početja, saj ima država znotraj celotne kulturne sfere še vedno prevladujoč vpliv in velika večina javnega denarja je namenjena državnim kulturnim ustanovam. Proces transformacije kulturnega sistema iz državno elitnega na eni strani in ljubiteljskega na drugi se je počasi nadgrajeval z vzpostavitvijo zasebne produkcijske iniciative.

V začetku 90. letih ni bilo diskurzivnega instrumentarija, ki bi lahko kompetentno interpretiral in kontekstualiziral novo prakso. Zato ga je bilo treba dobesedno narediti. Zanj so bili še najbolj zainteresirani neposredni akterji novih scenskih realnosti, umetniki, dramaturgi, kritiki in producenti, ki so sooblikovali novo prakso interdisciplinarnega performansa, plesa in konceptualnega gledališča. Maskini sodelavci so bili in so še vedno umetniki, ustvarjalci, npr. medijski umetnik Marko Peljhan, režiserji Dragan Živadinov, Matjaž Berger, Goran Sergej Pristaš, Ivica Buljan, koreografinji in plesalki Mala Kline in Petra Sabitsch, avtorica predstav in performerka Bojana Cvejić ...

Maska je prinašala kritično refleksijo aktualne produkcije, tako domače kakor mednarodne, vendar tudi tekste o ključnih reformatorjih scene 20. stoletja ter prevode sodobnih teoretskih tekstov, ki so se nanašali predvsem na širjenje polja scenskih umetnosti ter izoblikovanje novih umetniških zvrsti. V zgodnjih 90. letih je vpeljala razpravo o novih tehnologijah, umetnosti in znanosti, drugih prostorih in kontekstih scenskega ... Temeljni zasuk v miselnosti, ki ga je prinesla Maska, je v tem, da scenske umetnosti niso več problematizirane kot estetsko polje v arhipelagu nacionalne umetnosti, ampak kot dejavnik drugačnih umetniških, produkcijskih in tudi socialnih praks. Logična posledica tega miselnega zasuka je bila internacionalizacija revije, ki je pravzaprav sledila procesu internacionalizacije celotne scenske prakse, ne nazadnje tudi celotne države. Radikalna izguba vezi z drugimi republikami nekdanje Jugoslavije se je najmanj čutila prav na področju sodobne umetnosti, a vendar sta vojna in radikalno siromašenje kulturnega sektorja drastično reducirala povezovanja.

Internacionalizacija revije se je dogajala skozi delno prevajanje člankov, predvsem pa skozi navzočnost na mednarodnih srečanjih, festivalih, konferencah ter z objavljanjem avtorskih tekstov tujih sodelavcev. Projekt internacionalizacije revije je svojo dokončno obliko dobil leta 2002, ko je Maska v celoti prešla na dvojezično izhajanje (slovenščina in angleščina). S tem je revija postala dostopna mednarodni javnosti in se je v teh letih že uveljavila kot relevantno branje, ki vztrajno razvija kritični diskurz v polju scenskih umetnosti in teorije.

Prehod na dvojezično izhajanje je spremenil kontekst, ki ga Maska naslavlja. Sodobna scenska produkcija je v zadnjih 15 letih v Sloveniji dobila precejšnjo širino, saj se z javnimi sredstvi podpira zelo raznovrsten spekter scenskih praks, od eksperimentalnega gledališča in sodobnega plesa do interaktivnega performansa in performativnih posegov v javne prostore (site-specific and public art). Na tej točki za Masko ni več ključnega pomena afirmacija novih polj skozi njihovo beleženje ter globalno in zgodovinsko kontekstualiziranje, ampak problematizacija strukturnih in političnih vprašanj, ki jih zastavlja sodobna umetnost. Predvsem mislimo na preizpraševanje lastne pozicije sodobne umetnosti, ki je postalo nekakšen etični imperativ umetnosti 21. stoletja.

Viri in literatura

• Zavod Maska

Zunanja povezava

• Maska, časopis za scenske umetnosti
• Pia Brezavšček in Alja Lobnik, urednici revije Maska: Kakšno masko danes nadeti Maski? - Dnevnik, 28.01.2020