Simon Šerbinek

Življenjepis

Simon Šerbinek, rojen 16. 09. 1973 v Mariboru. O sebi piše takole.

Po končani osnovni šoli sem se vpisal na takrat še Srednjo družboslovno šolo, ki se je kmalu preimenovala v Prvo gimnazijo. Že na gimnaziji sem se vključil v mladinsko gledališko skupino Rusli in dramski studio, v katerem smo sodelovali zdaj že priznani umetniki, predvsem igralci in režiserji: Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek, Sebastijan Horvat, Alenka Tetičkovič, Maša Židanik, Mojca Simonič, Tarek Rashid, Rok Vihar, Metka Trdin … Največjo odmevnost sem doživel s predstavo v francoščini Ženitni oglas, ki je gostovala v Franciji in bila tudi v Sloveniji zelo prodorna. Odigrala in režirala sva jo z Alenko Tetičkovič kar sama, najina mentorica pa je bila Danica Geršak, profesorica francoščine na Prvi gimnaziji. Seveda smo s kolegi ustvarili še veliko drugih predstav in si nabrali veliko izkušenj, preden smo bili sprejeti na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani.

V Ljubljani sem se znašel leta 1992 in naslednjih nekaj let je bilo zelo odločilnih, polnih preizkušenj, iskanj, zablod, vzponov in padcev …

Diplomsko predstavo sem odigral 1996. leta (Andrej Hieng: Lažna Ivana (Gabrijel), režija Aleš Novak. Bil sem že tik pred odkritjem, da igralec v popolnem smislu besede in svojem perfekcionizmu ne bom nikoli. Vpisal sem se na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer slovenščina in književnost, ter začel novo pot in skušal združiti teorijo s prakso.

Septembra 1997 leta sem opravil zagovor diplome in postal diplomirani dramski igralec. Nadaljeval sem s študijem slovenščine. Postal sem lektor v slovenskih gledališčih, in sicer predvsem na štajerskem koncu.

Letos, 2011, mi je uspelo diplomirati še na Filozofski fakulteti v Mariboru. Tako sem postal profesor slovenščine. Diplomiral pa sem iz teme gledališkega lektorstva. Zaključil sem zastavljeni cilj in zdaj tudi formalno lahko opravljam v gledališču avtorsko ustvarjanje na področju združevanja prakse in teorije. Pri tem mi je družina zmeraj v veliko oporo.

V Ljubljani se je začelo novo obdobje, kjer sem preizkušal umetnost igre na vse mogoče načine. Tako sem se poleg Akademije udeleževal raznih seminarjev, od plesnih, gibalnih in športnih do likovnih kolonij, govornih tehnik in off-produkcij z eksperimentalno vsebino. V prvem letniku sem poleg produkcij nastopal še v gledališki predstavah: 1993 – Eugène Ionesco: Kralj umira (Doktor), režija Matjaž Latin. V predstavi so nastopali Aljoša Ternovšek, Alenka Tetičkovič, Tina Gorenjak, Justin Jauk in Ksenija Jus. 1993 - skupaj z Nenadom Tokalićem, sošolcem v letniku, pa sva izvedla performance v Florijanovi galeriji na Ptuju. Kasneje sva dogajanje preselila na Ptujski grad.

V prvem in drugem letniku sem obiskoval tečaj pantomime (začetni in nadaljevalni) pri gospodu Andresu Valdesu.

Še vloge: 1994 - med drugim in tretjim letnikom sem se preizkusil v otroški predstavi Kužek Baucek in riba Anica, skupaj z Aljošo Ternovškom, Rokom Viharjem in Juretom Ivanušičem, predstavo je spet režiral Matjaž Latin; 1995 - med tretjim in četrtim letnikom sem odigral epizodno vlogo v filmu Ekspres ekspres (Duhovnik) režiserja Igorja Šterka, nesrečnega zaljubljenca v filmu Klobasa, režiserja Marka Naberšnika; 1995 – Milan Jesih: Erotrikon (avtorska priredba Trikoja Jerneja Lorencija), produkcija 3. Letnika AGRFT in nastop na spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja; 1996 - povezovalec kulturne prireditve ob dnevu boja proti okupatorju, ki je potekala s prenosom RTV Slovenija v živo v Cankarjevem domu; 1996 - v kleti Akademije sem s Tomijem Janežičem, režiserjem iz mojega letnika, raziskoval Krvavo svatbo avtorja Garcia Lorca in v B produkciji ob 50-letnici AGRFT sem nastopil kot Hajmon v Sofoklovi Antigoni. Režiral je Jernej Lorenci, lektor pa je bil gospod Jože Faganel, ob katerem sem začutil, da je morda jezik v gledališču velika umetnost in da me bo morda zaneslo še kam globlje v teorijo, da mi praksa ne bo zadostovala … Hajmona sem odigral na Borštnikovem srečanju, vendar sem bil tedaj že vpisan na Pedagoško fakulteto, smer slovenščina s književnostjo.

Delo v gledališču me je napolnjevalo bolj, kot me je prej igranje, saj sem pomagal vsem igralcem kreirati njihove like. Gospod Jože Faganel mi je utrl pot z asistenco pri televizijski nadaljevanki o Francetu Prešernu (2000) V SLG Celje sem preživel tri sezone, nato sem se vključil v delo še v SNG Maribor in Mestnem gledališču Ptuj, sodeloval sem s Prvo gimnazijo pri francoskem gledališču in eno leto tudi pri španskem, vodil sem dramsko skupino za invalide v šoli Barice Blenkuš, odigral sem še vlogo ranjenca v kratkem filmu Mihe Mazzinija Svobodna si, odloči se (1999). V gledališču sem sodeloval pri različnih žanrih in praktično z vsemi generacijami uveljavljenih režiserjev (Mile Korun, Dušan Jovanović, Zvone Šedlbauer, Dušan Mlakar, Vinko Möderndorfer, Matjaž Zupančič, Zijah A. Sokolović, Jaša Jamnik, Sebastijan Horvat, Matjaž Latin, Vito Taufer, Jernej Lorenci, Diego de Brea, Rene Maurin, Ivana Djilas, Nenni Delmestre, Aleksander Popovski, Andrej Jus, Mare Bulc, Jernej Kobal …

Vloge v gledališču

Nagrade

Bibliografija

Literatura

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Simon_Šerbinek&oldid=23577«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori