Miranda Caharija

|foto Gregor Geč

foto: Gregor Geč

Življenjepis

Velika igralka zapolnjuje oder že s svojo prisotnostjo, njeno oblikovanje vlog pa daje soigralcem impulz, da se vse odvija po zastavljenih tirnicah in pritegne občinstvo v začarani krog dogajanja. Miranda Caharija je za obiskovalce SSG Trst to in dosti več. S svojo zdajšnjo povednostjo predstavlja nezadržen vzpon oz. smiselno naravnan razvoj tržaškega gledališča v povojnem obdobju. Oznaka se bo komu zdela pretirana, zato se splača presoditi verodostojnost te trditve.

Stik z gledališčem

Miranda je stopila v stik z gledališčem kot otrok in spoznala pomen predstav iz pogovorov med domačimi. Tako so v njenem domišljiskem svetu postajali igralci junaki, ki so vredni posnemanja. Njihovo dostojanstveno obnašanje, vzvišeno obravnavanje ključnih problemov, neoporečno izražanje so očarali vsakogar, kaj šele otroka. Na odru se namreč vsak dogodek poveča, vsaka izrečena sentenca zadobi težo in je odmevnost predstavljenega lahko zelo daljnosežna, zato je bilo gledališče ena od institucij, o kateri so Slovenci v obdobju fašizma govorili in s podtalno dejavnostjo ohranjali živ spomin na tradicijo. Ko se je želja uresničila, je postala ta ustanova v zavesti gledalcev najodličnejši dokaz naše kulturne razvitosti in beseda, ki se je razlegala z odra s pravilnim nastavkom in melodijo, je vsakič nanovo prižigala ponos ter občinstvo potrjevala v narodni pripadnosti. V evforičnem vzdušju so se gledalci prepoznavali v večini odrskih prikazov in fikcije so zadobivale optimalno razsežnost. Na pogled je bilo vse skladno in zakulisje s samoodpovedmi, finančnimi težavami, velikimi napori in zdrahami zakrito, nenaklonjeni zunanji svet in neprijazna oblast pa popolnoma izločeni. Pravljično razpoloženje se je nadaljevalo tudi po vsaki predstavi, ko so se člani ansambla zadrževali z gledalci, potem še ob vajah, ko so vodili društvene dramske skupine in sodelovali pri vaških proslavah. Vse je bilo na dotiku roke in medsebojno poznavanje je napeljevalo mlade, da so sanjarili o pristopu k gledališču. Ko so leta 1955 obnovili tečaje igralske in leto zatem še baletne šole, se je prijavilo precejšnje število slušateljev in komaj je Miranda opravila obvezno šolanje, je imela možnost, da se vpiše v šolo takratnega tržaškega SNG. Seveda je bilo nujno privoljenje staršev, kar nikakor ni bilo samoumevno, ker so bile v tistih časih gledališke predstave v očeh marsikoga pregrešne in je bil odnos do gledališkega poklica podcenjevalen. Saj komedijanti res niso imeli lahkega življenja, v novi državni ureditvi pa je sploh zgledalo, da bodo Slovensko gledališče v Trstu ukinili. V Mirandinem domačem krogu so odločitev gotovo dobro pretehtali in nad negotovostmi je prevladala vera v poslanstvo, ki ga je ta ustanova imela za obstoj Slovencev. Zaupali so, da bo njihova hči v njej razvila svoje najboljše sposobnosti in jeseni leta 1956 je začela Miranda obiskovati prvi letnik igralskega in baletnega tečaja.

Igralska šola

Na teh tečajih je gledališče usposabljalo bodoče kadre za delo v ansamblu ali na prosvetnem področju. Nekaj zamejcev se je v tistem obdobju že šolalo na Akademiji v Ljubljani, za ostale so skrbeli tržaški igralci sami v duhu nekdanje gledališke tradicije, v mejah možnega, vendar s sodobnim pristopom in z velikim poudarkom na novejši izrazni tehniki. Vse so opravljali v prostem času, med eno in drugo vajo, pred predstavami. Nekam cehovsko zgleda tako vpeljevanje v poklic, toda tako je bilo takrat: izučeni mojstri so vpeljevali vajenca v skrivnosti pravilnega glasovnega nastavka, mu razkrivali osnove dihanja, pokazali, kje so skrite pasti in kako se jim igralec izmuzne, nakazovali že izdelane trike, neopazne skrivnosti, ki jih na odru mora vsakdo poznati, da se izogne nepopravljivemu. Učenci se v tej šoli niso mogli izneveriti učiteljem, pretesno so bili med seboj povezani. Ob vpisu v drugi letnik je bila novembra 1957 že produkcija in Miranda je imela priložnost, da se preveri pred publiko. Poročevalec je za Primorski dnevnik izčrpno opisal in presodil baletni nastop in dva krajša dramska prikaza. Izrecno je pohvalil skladnost plesnega izvajanja in enodejanko Krilova Nauk hčerama, ki sta jo z učenci naštudirala mentorja Štefka Drolc in Miha Baloh. Pisec je omenil odlično igro Aleksija Pregarca, Dušana Jazbeca, Gabrijele Orel, Silve Raztresen, Nerine Drasič in Rafaele Petroni, na koncu pa pristavil še: Kuferzin in Miranda Caharija pa sta v stranskih vlogah težko brzdala svoje hrepenenje po uveljavljanju.

Kakorkoli je že presojal ocenjevalec, je zapis dragocen. Ne glede na Mirandino očitno tremo ter željo, da naenkrat pokaže čim več, je opozorilo izražalo zavzetost opazovalca. Na samem začetku poti mora namreč igralec osvojiti odrsko disciplino, zavest, da gre za skupinsko delo, ki temelji na režiserjevi razčlembi dramskega besedila in napotkih za izvedbo. Spoznanje, da zahteva usklajevanje vlog samozatajevanje igralčevih naravnih nagibov, je eno od osnovnih načel dobre ansambelske igre. Kritiki so takrat ostro presojali in odločno grajali, tako da so člani ansambla brez zadržkov popravljali igralske vajence, ko so jih v rednih predstavah vpeljevali v odgovorno poklicnost. Strogo nadzorovana iniciativnost je v učencih spodbujala tiho upornost in iskanje lastne izraznosti. V sezoni 1960-61 sta v večini del iz repertoarne ponudbe nastopala Miranda Caharija in Livij Bogatec, oba z oznako, da sta gojenca igralske šole. Med raznorodnimi vlogami sta bili verjetno za njiju najodmevnejši Sneguljčica in Vitez, ker gre pač za glavna junaka. Pri tem naj priznam, da sta se meni najbolj vtisnila v spomin Frice in Frace, Stane Raztresen in Danilo Turk, ko sta se izmotavala iz omarice pod ogledalom. Njuna nerodnost je odražala dobrohotnost in delovala kot protiutež zločestim pogovorom mačehe z ogledalom. Bila sta nenavadno smešna, medtem ko je bila Miranda nežna Sneguljčica, pravljična princeska, ki se je skladno vključevala v odrsko zasnovo. Z vsemi vlogami, ki jih je odigrala v zadnjem letniku igralske šole, je Miranda utrdila svoje znanje v tolikšni meri, da so ji v naslednji sezoni lahko zaupali vlogo Ofelije v Shakespearovem Hamletu.

Rast in zorenje

Miranda se rada spominja, kako se je naenkrat znašla pred nadvse zahtevno vlogo: »To je bila moja prva velika, zahtevna vloga. Igrali smo zelo dosti, tudi na prostem. Spomnim se Babičevih besed. Bil je režiser predstave, jaz sem bila stara 19 let, sicer je res, da sem imela za seboj štiriletno igralsko šolo in več nastopov v ansamblu, toda jasno mi je rekel: 'Igralca ne bom učil igrat!' in sem takoj razumela, da mora igralec znati sam plavati. Morda sem si že takrat izjasnila odnos do režiserjev. Važno je, da mi režiser pove, kaj hoče, potem je na meni, da razvijem lik, kot ga čutim.« Razvoj je bil seveda odvisen od vlog, ki so ji jih zaupali in spet sama pravi: » Igrala sem od Pirandella do Millerja, predvsem pa v vseh otroških predstavah, od vil do princes in najrazličnejših poskočnih junakinj. Ja, ob pravljicah se je razvijala moja odrska osebnost. Na začetku sezone 1963-64 sem morala vskočiti, brez prave vaje, torej kar po spominu, v vlogo Desdemone, ker je bilo Miri Sardočevi zelo hudo in so predstave morale biti. Igrala sem v vseh Fojih, ki jih je uprizorilo naše gledališče od Arhangelov in avtomatov ter Dveh pištol do Sedme zapovedi. V prvih dveh sem igrala po več vlog, v Sedmi zapovedi pa Eneo, vlogo, ki jo je v originalu igrala Franca Rame. Za to vlogo sem dobila na Borštnikovem srečanju leta 1978 nagrado publike. /.../ Nepozabna je tudi uprizoritev Petrolinijevega dela Chicchignola in Delitve Piera Chiare. /.../«  Dosti je bilo velikih vlog, v katere se je s predanostjo poglabljala, dokler ni prišlo v 80-ih letih prejšnjega stoletja do zastoja. Nič nenavadnega, v gledališču se rado dogaja, da pride do neskladja med vodstvom in člani ansambla: igralec čuti svoj notranji razpon, želi ga pokazati svoji publiki, pa ne dobi primernih vlog.

Odgovorna poklicnost in odločitve

Miranda je takrat našla pravi posluh pri filmarjih in se z vlogo Eve v istoimenskem filmu povzpela med najslavnejše jugoslovanske filmske igralke. Pisali in govorili so o njej. Moj mentor prof. Koruza me je zaskrbljeno spraševal, kako bo tržaško gledališče shajalo brez tako močne igralke. Bil je namreč prepričan, da se pri tako odmevni uspešnosti igralec odloči za filmsko kariero. Pri nas nismo veliko govorili o tem, vedeli smo za nagrade, ki jih je Miranda dobivala vsepovsod, za nove ponudbe in snemanja, pa se nismo nič razburjali glede njene morebitne odločitve. Seveda bi bila Miranda lahko izbrala drugače, toda ostala je v »svojem« gledališču. Mislim, da se je ob velikih filmskih preizkušnjah (posnela je kar nekaj uspešnih filmov) zavedla, v kolikšni meri je njen nadaljnji razvoj odvisen od stika z domačo publiko. Z njo je zrasla in zanjo je ustvarjala in še danes črpa iz nje. Ko ji je v sezoni 1989-90 Mario Uršič zaupal vlogo Serafine v Williamsovi Tetovirani roži, ji je bila publika nadvse hvaležna. Šlo je dejansko za nepozabno interpretacijo kompleksnega ženskega lika. V Serafini se prepletajo ljubezen, ljubosumje, radovednost in strah, zavest o lastni ranljivosti in potreba po ljubezni. Čustvenost se pojavlja sunkovito, razdvojenost je stalno prisotna in v Mirandi se je vse to razživelo do take mere, da so se ostali člani ansambla popolnoma ujemali z njenim utripom. Navdušenje kritikov je poudarjalo igralkino zrelost, vendar se je spet nekaj zataknilo in v naslednjih sezonah se Miranda ni mogla več razvijati v smeri, ki jo je nakazala z vlogo v Tetovirani roži. Vse nadaljnje vloge so bile izdelane dosledno in med njimi ostaja nepozabna njena Medeleine Petrovna v Krleževi Agoniji, vendar je bila za njeno umetniško preživetje potrebna ločitev od matične gledališke hiše. Priložnost ji je spet ponudil Mario Uršič s svojo predelavo De Filippove Filumene Marturano. Vsa teža je bila na Mirandi – Filumeni: njen partner Livij Bogatec in trije nadebudni mladi igralci so natančno odgovarjali njenim iztočnicam, se odzvali na vsak njen namig in se pokorili njenim izpadom. Predstava je krožila po tržaških trgih v slovenščini in italijanščini, celo preko oceana, v Argentini so jo gledali in uspeh je nakazoval nove možnosti razvoja. Toda gledališko delovanje je zelo kompleksno in brez dobro utečenega kolesja, ki predvideva sinhrono delovanje različnih silnic, je težko udejaniti daljnosežne projekte. Marsikaj dobrega in pozitivnega je še Miranda pokazala, njena ustvarjalnost je pravzaprav vedno prisotna med nami, če ni v gledališču, kjer je v zadnjih sezonah odigrala nekaj pomebnih vlog, je na radiu ali televiziji. Vedno polna življenjske sile, vedno predana svojemu poklicu, ki ga opravlja s posebno ljubeznijo, zavezanostjo kolegom in s stalnim izpopolnjevanjem. Pri igralskem poklicu se krog sklene, ko postane dograjevanje lastne osebnosti vir ustvarjalnosti. Tedaj nastopi faza uravnovešenega izražanja, ko se poklicne in življenjske izkušnje stapljajo. Polnost igralčevega življenja se prenaša v njegove like, ki s svojo povednostjo osmišljajo odrsko sporočilnost. V gledališču je povezava takojšnja: če igralec ne prepriča gledalca, ne dobi v njem tiste psihične opore, ki mu omogoča razvoj vloge. Čuden je teatrski svet. Cilj je jasen, vsi vedo zanj in vendar si ga je treba večer za večerom nanovo zastavljati in stremeti po preseganju. Igralci in publika se soočajo, ostali sodelavci so za odrom ali še bolj oddaljeni. Naj je vse še tako dobro zastavljeno, igralec vedno vodi igro in zdaj je za Mirando na vrsti nov izziv. V vseh teh desetletjih smo ji zaupali in ona je s svojim delom dokazovala, v kolikšni meri je tega zaupanja vredna. Zdaj nestrpno pričakujemo njeno Medejo ali Dejo Husu.

Bogomila Kravos Februar 2005

Navedki v tekstu so iz intervjuja, ki je bil objavljen v »PD« 21.4.2002 ob podelitvi nagrade Zruženja dramskih umetnikov Slovenije Mirandi Caharija.

Vloge v gledališču

1991-2000

1981-1990

Vloge na filmu in televiziji

  • 1989 Gospa Steinova; Veter v mreži, r. Filip Robar Dorin, AS Filmske alternative, Novo mesto in Viba film Ljubljana
  • 1985 Sonja; Naš človek, r. Jože Pogačnik, Viba film Ljubljana
  • 1983 Eva; Eva, r. Franci Slak, Viba film Ljubljana
  • 1979 Julija; Ubij me nežno, r. Boštjan Hladnik, Viba film Ljubljana
  • 1976 Korlova žena; Vdovstvo Karoline Žašler, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana
  • 1965 Lenka; Po isti poti se ne vračaj, r. Jože Babič, Viba film Ljubljana

Vloge na radiu

Nagrade

Bibliografija

Literatura

  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994

Fotogalerija

  • Portret 1.JPG
  • Portret 3.JPG
  • Portret 4.JPG
  • Črni galebi

    Črni galebi

  • Kralj Ojdipus

    Kralj Ojdipus

  • Kranjski komedijanti

    Kranjski komedijanti

  • Lepo je v naši domovini

    Lepo je v naši domovini

  • Moj deda

    Moj deda

  • Niti tat

    Niti tat

  • Operacija timava

    Operacija timava

  • Primorske zdrahe

    Primorske zdrahe

  • Riba za štiri

    Riba za štiri

  • Romantične duše

    Romantične duše

  • Sedmerica proti Tebam

    Sedmerica proti Tebam

  • Slehernik

    Slehernik

  • Tetovirana roža

    Tetovirana roža

  • Tetovirana roža

    Tetovirana roža

  • Tetovirana roža

    Tetovirana roža

  • V agoniji

    V agoniji

  • Miranda 1.JPG
  • Miranda 2.JPG
  • Miranda 4.JPG
  • Miranda 5.JPG
  • Miranda 6.JPG
  • Miranda 7.JPG

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Miranda_Caharija&oldid=7703«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori