Majda Grbac: Razlika med redakcijama

Vrstica 4: Vrstica 4:


==Življenjepis==
==Življenjepis==
Majda Grbac se je rodila 27. maja 1946 v Mariboru. Odraščala je na mariborskem Taboru in se vse od zgodnjega otroštva zanimala za igranje. Leta 1965 se je vpisala na študij dramske igre na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo|AGRFT]] v Ljubljani in tam štiri leta kasneje absolvirala.
V [[Mestno gledališče ljubljansko|Mestnem gledališču ljubljanskem]] je začela nastopati že kot študentka. Leta 1969 se je tam zaposlila in ostala članica ansambla vse do upokojitve leta 2009. V sedemdesetih letih je odigrala več vidnih vlog, med njimi so: Helena v Cankarjevi drami ''Za narodov blagor'', Nada v ''Izgubljenem sinu'' Andreja Hienga ter ''Stela'' v Tramvaju poželenja Tennesseeja Williamsa. Leta 1981 je na [[Borštnikovo srečanje|Borštnikovem srečanju]] prejela diplomo za dramsko igro za vlogo Geni v Cankarjevih ''Hlapcih''. Kasneje je prepričala tako z vlogami v klasičnih dramskih delih – med drugim kot Belina v Molièrovem ''Namišljenem bolniku'' in kot Olga v Čehovovih ''Treh sestrah'' – kot tudi v sodobnih uprizoritvah: v glavni vlogi Stephanie v predstavi ''Duet za enega'' Toma Kempinskega ter kot Igralka v avtorskem ugledališčenju poezije Federica Garcíe Lorce z naslovom ''Federico – telesnost besede''. Za vlogo Vrze v drami ''Tugomer ali tisti, ki meri žalost'' Vilija Ravnjaka je prejela priznanje [[Združenje dramskih umetnikov Slovenije|Združenja dramskih umetnikov Slovenije]].
Na filmskem platnu je bila najbolj vidna v sedemdesetih letih. Debitirala je leta 1970 z vlogo Hane v filmu ''Rdeče klasje'' Živojina Pavlovića. Tri leta kasneje je pod taktirko istega režiserja v filmu ''Let mrtve ptice'' odigrala svojo do zdaj najbolj priznano filmsko vlogo ter zanjo prejela nagradi za glavno žensko vlogo: zlato areno na filmskem festivalu v Pulju ter nagrado cesarice Teodore na festivalu Filmska srečanja v Nišu. Do konca desetletja je na filmu izstopala še kot zagrenjena Marta v ''Povesti o dobrih ljudeh'' Franceta Štiglica (1975) in kot služkinja Karla v filmu ''Draga moja Iza'' Vojka Duletiča (1979). Do danes je nastopila v štirih kratkih in enajstih celovečernih filmih, od tega v dveh mednarodnih koprodukcijah.
Zelo bogat je njen radijski in televizijski opus. Že pri 17 letih je začela delati kot napovedovalka na Radiu Maribor, kasneje je ustvarila številne vloge v radijskih igrah ter kot pripovedovalka pravljic in literarnih odlomkov. V televizijskih filmih, igrah in serijah je do danes odigrala 27 vlog, predvsem v produkciji nacionalne televizije.
==Vloge v gledališču==
==Vloge v gledališču==
*2008 Anfisa; Anton Pavlovič Čehov ''Tri sestre'', r. [[Boris Kobal]], MGL *2008 Prattova, Soseda ''Lolita'', r. [[Andreja Kovač]], MGL
*2008 Anfisa; Anton Pavlovič Čehov ''Tri sestre'', r. [[Boris Kobal]], MGL *2008 Prattova, Soseda ''Lolita'', r. [[Andreja Kovač]], MGL

Redakcija: 19:26, 17. april 2025

Foto: Katja Kodba

Življenjepis

Majda Grbac se je rodila 27. maja 1946 v Mariboru. Odraščala je na mariborskem Taboru in se vse od zgodnjega otroštva zanimala za igranje. Leta 1965 se je vpisala na študij dramske igre na AGRFT v Ljubljani in tam štiri leta kasneje absolvirala. V Mestnem gledališču ljubljanskem je začela nastopati že kot študentka. Leta 1969 se je tam zaposlila in ostala članica ansambla vse do upokojitve leta 2009. V sedemdesetih letih je odigrala več vidnih vlog, med njimi so: Helena v Cankarjevi drami Za narodov blagor, Nada v Izgubljenem sinu Andreja Hienga ter Stela v Tramvaju poželenja Tennesseeja Williamsa. Leta 1981 je na Borštnikovem srečanju prejela diplomo za dramsko igro za vlogo Geni v Cankarjevih Hlapcih. Kasneje je prepričala tako z vlogami v klasičnih dramskih delih – med drugim kot Belina v Molièrovem Namišljenem bolniku in kot Olga v Čehovovih Treh sestrah – kot tudi v sodobnih uprizoritvah: v glavni vlogi Stephanie v predstavi Duet za enega Toma Kempinskega ter kot Igralka v avtorskem ugledališčenju poezije Federica Garcíe Lorce z naslovom Federico – telesnost besede. Za vlogo Vrze v drami Tugomer ali tisti, ki meri žalost Vilija Ravnjaka je prejela priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Na filmskem platnu je bila najbolj vidna v sedemdesetih letih. Debitirala je leta 1970 z vlogo Hane v filmu Rdeče klasje Živojina Pavlovića. Tri leta kasneje je pod taktirko istega režiserja v filmu Let mrtve ptice odigrala svojo do zdaj najbolj priznano filmsko vlogo ter zanjo prejela nagradi za glavno žensko vlogo: zlato areno na filmskem festivalu v Pulju ter nagrado cesarice Teodore na festivalu Filmska srečanja v Nišu. Do konca desetletja je na filmu izstopala še kot zagrenjena Marta v Povesti o dobrih ljudeh Franceta Štiglica (1975) in kot služkinja Karla v filmu Draga moja Iza Vojka Duletiča (1979). Do danes je nastopila v štirih kratkih in enajstih celovečernih filmih, od tega v dveh mednarodnih koprodukcijah. Zelo bogat je njen radijski in televizijski opus. Že pri 17 letih je začela delati kot napovedovalka na Radiu Maribor, kasneje je ustvarila številne vloge v radijskih igrah ter kot pripovedovalka pravljic in literarnih odlomkov. V televizijskih filmih, igrah in serijah je do danes odigrala 27 vlog, predvsem v produkciji nacionalne televizije.

Vloge v gledališču

1991-2000

1981-1990

Vloge na filmu in televiziji

Vloge na radiu

Nagrade

  • 1974 zlata Arena (žirije) (glavna ženska vloga) 21. Pulski filmski festival, Pulj, za vlogo Anike (Pavlović: Let mrtve ptice, Viba film)
  • 1974 Carica Teodora (žirije) (glavna ženska vloga) Filmski susreti, Niš, za vlogo Anike (Pavlović: Let mrtve ptice, Viba film)

Bibliografija

Viri in literatura

Zunanje povezave