Anton Petje

Foto: arhiv SSG Trst

Življenjepis

Igralec Anton Petje se rodil v Gabrovki, 30. oktobra 1932. Uveljavil se je kot igralec značajsko zapletenih, večkrat pa tudi komičnih likov. Umrl je 24. novembra 2023 v 92. letu starosti.


"Instinktiven, raziskovalec človekove duševnosti in odrske skrivnosti, do skrajnosti predan besedi in gledališki izraznosti, intelektualec, ki dramatikovo sporočilo in tekstovno predlogo spoštuje in ne zapušča njenih temeljnih okvirov in mej, jo pa umetniško razgradi in tolmači ter z osebno noto in videnjem posreduje vse tiste odtenke, ki sestavijo in oblikujejo enkraten lik." Tako sebe in svoje dolgoletno ustvarjalno delo vidi dramski umetnik Anton Petje.


Svojo igralsko pot na profesionalnem odru je po študiju na ljubljanski akademiji in po treh letnikih medicinske fakultete začel v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju z vlogo v Kranjskih komedijantih Bratka Krefta leta 1959. Na AGRFT v Ljubljani je diplomiral leta 1968. Od takrat je Anton Petje odigral na desetine vlog, dahnil svojim likom svojske razsežnosti, jih približal občinstvu najprej v Mariboru, potem pa v Trstu. V Slovenskem stalnem gledališču je deloval od leta 1970 z debutom v Amfitruu v režiji Jožeta Babiča pa vse do upokojitve.


Polnih 36 let je Petje posredoval svoje mojstrstvo zamejski publiki, celotnemu primorskemu in slovenskemu prostoru. Bil je eden ključnih stebrov takrat znamenitega in številnega tržaškega ansambla, z galerijo vlog je dokazal, da je virtuoz detajla in da zna prepoznati tudi najbolj tenkočutne osebnostne poudarke. Anton Petje je oblikoval povsem sebi lasten slog igre, kar sta Dušan Moravec in Vasja Predan takole definirala: "V Petjetovih vlogah, resnobnih ali komedijskih, se skriva posebna, petjetovska izraznost - nagnjenost in tudi ljubezen do raznovrstnih ostrin, tudi grotesknih izrisov, v katerih je bil v tržaškem gledališkem ansamblu zmeraj prvi med enakimi".


Petje je oblikoval tudi najbolj zapletene, psihološko nenavadne in posebne like, pa naj bodo dramatično izrisani ali s komičnimi razsežnostmi. V tem smislu gre še posebej podčrtati na primer vloge Osvalda v Ibsenovih Strahovih, Cankarjevega Ščuke, Georgea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf, Stalina v Pownallovi Mojstrski lekciji in še številne druge, da ne govorimo o deležu, ki ga je imel pri risanju likov v delih besednih umetnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji.


Veliko je nastopal tako v filmih kot tudi v televizijskih in radijskih igrah. Leta 1962 je začel sodelovanje s filmsko kamero v delu Tistega lepega dne Franceta Štiglica, od takrat pa so se nastopi v celovečercih in televizijskih nadaljevankah, tudi tujih in v koprodukcijah, povzpeli na častitljivo številko 67. Omeniti gre tudi igralčevo vlogo v radijskih igrah ter pri posredovanju besedil sodobnih slovenskih pesnikov. Akademik Boris Paternu ga je uvrstil med najbolj prodorne interprete pesniških del.


Zaradi izjemnega ustvarjalnega opusa, umetniške prepoznavnosti in kakovosti, neizbrisnih sledov, ki jih pušča v igralski zgodovini slovenskega gledališča je Anton Petje prejel nagrado Tantadruj za leto 2014.


(povzeto po utemeljitvi nagrade Tantadruj za življenjsko delo 2014)

Vloge v gledališču

2001-2010

1991-2000

1981-1990

1971-1980

Vloge na filmu in televiziji

  • 1992 Gospodična Mary
  • 1989 Kavarna Astoria
  • 1988 Poletje v školjki (II)
  • 1988 P.S.
  • 1987 Moj ata socialistični kulak
  • 1987 Živela svoboda
  • 1987 Dopust
  • 1984 Dediščina
  • 1982 Deseti brat
  • 1982 Boj na požiralniku
  • 1979 Iskanja
  • 1978 Ko zorijo jagode
  • 1977 To so gadi
  • 1976 Vdovstvo Karoline Žašler
  • 1976 Hotel Rododendron
  • 1974 Strah
  • 1968 Sončni krik
  • 1962 Tistega lepega dne

Nagrade

Viri in literatura

  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Anton_Petje&oldid=60940«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori