Mestno gledališče Ptuj

Predstavitev gledališča

Ustanoviteljica: Mestna občina Ptuj

Število sedežev v dvorani: 180

Število premier v sezoni: 4 - 5

Projektno gledališče, dramsko gledališče, gledališče za otroke in mladino, gledališče projektnega tipa

Prireja bienalni festival monodrame in Slovenski festival komornega gledališča SKUP

Direktor: Rene Maurin

Zgodovina

rimski čas

Gledališče na Ptuju ima več stoletno tradicijo. Predvidevajo, da naj bi amfiteater imela že rimska Poetoviona.

nemško gledališče

Leta 1786 so se začele prve prave gledališke sezone, čeprav so potujoče predstave nemških in laških gledaliških skupin prihajale v mesto že v začetku 18. stoletja. leta 1786 je plemstvo zgradilo na prostoru današnjega gledališča "Städtisches Comödienhaus". Predstave so pripravljali najuglednejši ptujski meščani, člani društva Dilettanten Geselschaft. Društvo je vodil župnik Gregor Jožef Plohel, okrožni dekan. Leta 1828 je v gledališču delovala že stalna gledališka družina. Leta 1832 se začenjajo v mestu občasna gostovanja Marburgertheatra. Gledališče so vodili Gustav Karnisch, Söldl, Hoffmann, Mayerhofer, Schwarz, Mayer, Römer, Rostok , Beker, Koch. Okrog leta 1854 je domača igralska družina uprizorila kar tri premiere na teden! Leta 1855 so obnovili gledališče in občiski svet je gledališču namenil skromno a redno dotacijo ter vsako leto razpisal mesto gledališkega ravnatelja.

24. novembra 1886 so Nemci slavnostno proslavili stoto obletnico delovanja gledališča z veeloigro Zapor. Leta 1890 je direktro Labert ustanovil igralsko skupino "Diletanten Club". 1894 je gledališke posle prevzel Avgust Knirsch, ki je privabil tudi mednarodno priznanega Nestora.

Temeljito obnovo doživi gledališče leta 1896. Dunajski arhitekt Rudolf Klotz je pročelje obogatil z neorenesančnim portalom. Na vrhu zatrepa je stal kip boginje Melpomene. Prenovili so dohode v dvorano, poglobili orkestersko jamo, po ložah obesili draperije in uredili ogrevanje s toplim zrakom. Takšno je ostalo gledališče vse do leta 1941.

Gledališke družine so bile v času nemškega gledališča v mestu prisotne leto ali več. Nato so odpotovale dalje. Prihajale so iz Maribora, Celja, Varaždina. Predtave teh načeloma poklicnih igralskih skupin so bile na nivoju drugih diletantskih predstav. Zahtevnejši gledalci so hodili v graško gledališče.

Ob razpadu habsburške monarhije je ptujsko gledališče prevzela podružnica Mariborskega Dramatičnega društva.

na vrh

slovenske predstave v narodni čitalnici

Leta 1863 je bila ustanovljena Narodna čitalnica. Prvo slovensko predstavo so čitalničarji uprizorili 18o. 12. 1864 ob čitalniški besedi. Kronist Ferdinand Reisp je zapisal: "18. decembra je bila v Ptuju prva slovenska predstava. Imeli so jo diletanti pri besedi v čitalnici, kar so tukaj označili kot velik kulturnozgodovinski dogodek". Vse do leta 1871 so čitalničarji uprizorili okrog 20 iger. Zaradi stalnih selitev in velikih stroškov za nabavo kulis, kostumov in drugih rekvizitov je v letih med 1876 - 1885 vladal gledališki molk. Svoj končni dom je našla čitalnica v prostorih nekdanjega hotela Stadt Wien šele leta 1882. Leta 1903 so na Ptuju prvič gostovali ljubljanski igralci s predstavo Ženski Othelo. Po letu 1903 je bila gledališka dejavnost čitalničarjev vse bolj pestra. Poleti 1908 so znova gostovali Ljubljančani s Cankarjevim Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski. Leta 1909 so obnovili oder v Narodnem domu. V letih 1909-1912 je s svojim delom pričela podružnica mariborskega Dramatičnega društva. Uprizorili so Jurčičeve Rokovnjače, Meškovo Mater, Lihhartovo Županovo Micko, Govekarjeve Legionarje, opereto Pri belem konjičku. Pri predstavah so sodelovali Lojze Brenčič, Tomaž Breznik, Hinko Kreft, Franc Lenart, Mirko Majcne, Dr. Fran Šalamun, Fran Remšak, Ljudevit Sagadin, Ema Gosakova, Šteka Haladeja, Marjana Luknarjeva, Olga Širčeva, dr. Anton Horvat, Olga Potočnikova, O. Zupačičeva, M. Potrčeva, Štentjurčeva idr. Predstave čitalničarjev niso bile umetniško kvalitetne, vendar so bile pomembne, saj so gojile zatirano slovnesko besedo v sicer nemškem Ptuju.

avatngardni teater Frana Žižka

Leta 1938 je Anton Ingolič, tajnik in dramturg dramatičnega društva na Ptuju, povabil iz Maribora na Ptuj mladega režiserja Frana Žižka. Žižek je delo v ptujskem gledališču sprejel s pogojem, da z njim pride njegova mariborska ekipa sodelavcev, s katerimi je ustvarjal svoj avantgardni teater. Ptujsko gledališče - seveda - ni imelo dovolj denarja za vse. Žižek se je vseeno odločil, da bo šel na Ptuj, amapk je s seboj pripeljal igralca Albeta Wilhelma, s katerim je nato dejansko tudi delil svojo plačo. Vrh doseže Žižkovo avantgardno gledališče pred 2. svetovno vojno z uprizoritvami Kralj Ojdip, Lepa Vida, Ta vesli dan ali Matiček se ženi... Oton Župančič je opredil svojo predstavo o dobrem režiserju z besedami: "Režiser, to je Žižek." (Mavrič, 1988)

po 2. svetovni vojni do ukinitve leta 1958

Med 2. svtovno vojno je bila v kleti gledališča ilegalna tiskarna Komunistične partije Slovenije. Po vojni je gledaišče imelo celo 15 zaposlenih stalnih igralcev. Večkrat je spremilo svoje ime: Okrajno gledališče Ptuj... Med letoma 1954 do 1958 je bilo profesionalno, nato pa z odlokom 31. 8. 1958 ukinjeno. Zadnja predstava je nosila naslov Vsakih sto let. Nekaj igralcev se je zaposlilo v mariborskem gledališču, nekaj po drugih gledališčih v Sloveniji.

ljubiteljsko in polprofesionalno obdobje

Sledilo je izjemno močno obdobje ljubiteljskega gledališča. Ustvarjali so ga Peter Malec, Lojze Matjašič, gostujoči režiserji Bojan Čebulj, Jože Kovič, Franjo Potočnik... Izjemno vlogo odigra ustanovitev gledališkega studia, ki ja je osnovala profesorica slovenskega jezika na ptujski gimnaziji Branka Bezeljak Glazer, ki se je kasneje zaposlila na Zvezi kulturnih organizacij in še intnezivneje delala z mladimi (skupine Stopinje, Teater III, Umetniško Društvo Stara steklarska). Iz njenega "gnezda" izhajajo Zvezdana Mlakar, Igor Samobor, Samo M. Strelec, Vojko Belšak, Gorazd Jakomini, Tadej Toš, Peter Srpčič, Romana Ercegovič, Urška Vučak, Aljoša Koltak, Helena Peršuh... in številni drugi, ki jih je navdušila za gledališko umetnost. Z njo je intenzivno sodelovala koreografka Mira Mijačević. Branka Bezeljak Glazer je po ukinitvi poklicnega gledališa leta 1958 naredila prvi pomemben korak v smeri ponovne profesionalizacije, ko je leta 1985 uprizorila dramo Aneks Vilija Ravnjaka in sicer v celoti s profesionalci (Srečo Špik, Zvezdana Mlakar, Iztok Valič, Dario Varga) ali Ptujačni - študenti AGRFT (Gorazd Jakomini, Samo Strelec).

ponovna profesionalizacija leta 1996

Začetk profesionalizacije predstavlja pojav skupine Zato.(1992-1995), ki je bila pobudnica za ponovno profesionalizacijo gledališča na Ptuju. Zamisel sta od političnih struktur prva podprla Kristina Šamperl Purg, zadolžena za kulturo v ptujski občini, ter predsednik Izvršnega sveta občine, Branko Brumen in predsednik skupščine občine Ptuj Vojteh Rajher. Profesionalizacija poteka v skladu s pogodbo med Občino Ptuj in Gledalščem Zato., ki je bila podpisana po javnem natečaju za model profesionalizaciaje gledališča na Ptuju, na katerem med tremi modeli zmaga model Gledališča Zato. S podporo javnosti, medijev, slovenskih gledališčnikov projekt profesionalizacije upse in sicer z ustanovitvijo novega javnega zavoda Gledališče Ptuj leta 1995. Prva uprizoritev novega gledališča je bila monodrama Wilhelma Reicha Govor malemu človeku, v izvedbi Vlada Novaka in režiji Sama M. Strelca. Gledališče si v prvih letih prizadeva pridobiti podporo Ministrstva za kulturo RS pri sofinanciranju programa, vpelje Festival monodrame in SKUP - srečanje komornih uprizoritev. Pripravlja tudi načrte za celovito prenovo gledališča. Veliko gostuje po Sloveniji s predstavami za otroke in mladino (Ta presneta ljubezen, Oj, čudežni zaboj), pa tudi komedijami (Marjetka str. 89). Na Ptuju je pravi "bum" uprizoritev Ovinek, Ruda in Tona (Nenad Tokalić in Tadej Toš) pa posaneta sinonim za "junaka naših dni".

Obnova gledališke stavbe

Več sto let staro gledališko stavbo v prvih letih po profesionalizaciji najprej sanirajo na odru (vrvišče, elektro-instalacije, svetlobna in tonska oprema).

Sočasno pa arhitekt Andrej Šmid pripravlja načrte za obnovo gledališča. Preveritveni projekt pripravijo Andrej Šmid, Peter Srpčič in Samo Strelec. Leta 1997 javno predstavijo načrte (v fazi PGD) in popeljejo občinstvo na virtualni sprehod po "novi" stavbi (računalniška 3-D animacija).

Kljub vedno slabšim pogojem za delo in grožnjam, da bo inšpekcija gledališče zaprla, do pričetka obnove do konca stletja ne pride. Župan Mestne občine Ptuj Štefan Čelan ob koncu svojega prvega mandata(2006) kljub "gluhosti" države prične s celovito obnvo gledališča. Načrte izdela Plan B iz Maribora, ki na javnem natečaju dobi projekt obnove. Po pogodbi z izvajalce, gradbenim podjetjem Drava, bo gledališče končano oktobra 2007.

Med obnovo, ko je gledališče zaprto, so premiere v sosednji Steklarski delavnici, dvorani ptujske gimnazije, na gradu Vurberk...

Direktorji

• 2003- Rene Maurin
• 2001-2003 Rene Maurin, v.d. direktorja
• 1997-2001 Samo M. Strelec
• 1995-1996 Franc Mlakar, v.d. direktorja

Seznam režiserjev

po 1996

Samo M. Strelec, Miha Alujevič, Peter Srpčič, Jaša Jamnik, Matjaž Latin, Zvone Šedlbauer, Niko Kranjc Kus, Rene Maurin, Sebastijan Horvat, Tomi Janežič, Andreja Kovač

Seznam igralcev

po 1996

Tadej Toš, Nenad Tokalić, Gregor Geč, Alenka Tetičkovič, Jožef Ropoša, Aljoša Ternovšek, Gojmir Lešnjak, Mojca Funkl, Sebastijan Cavazza, Nataša Matjašec, Aljša Koltak, Maša Židanik, Alenka Cilenšek, Vojko Belšak, Kristijan Ostanek, Branko Šturbej, Tomaž Gubenšek, Gaber Terseglav, Mateja Pucko

Viri in literatura

• Marvič, Irena: Ptujsko gledališče: 1786-1958. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1988.
• Babšek, Andreja: Mejniki v razvoju ptujskga gledališča: 1918 - 1958. Ptuj: Gledališče Ptuj, 2001.
• Strelec, Samo M.: Deset gledaliških let na prelomu tisočletja: 1992 - 2002. Ptuj: Gledališče Ptuj, 2002.

Multimedia

Temeljni kamen

Kratek posnetek polaganja temeljnega kamna za novo ptujsko gledališče; avorica Dora Fišter Toš

Zunanje povezave

Mestno gledališče Ptuj