Kategorije
Na današnji dan
1880
V Pragi se je rodil Otokar Boleška. Igralec češkega rodu, ki je nekaj sezon igral tudi v Slovenskem dramskem gledališču Ljubljana.
1925
V Ljubljani se je rodil igralec Janez Albreht. Dvajsetletnemu mu je ob zaključku gledališke šole učitelj Milan Skrbinšek v spričevalo zapisal: »Po igralski individualnosti in organu bo primeren za karakterne vloge vseh starosti, glede na vnanjost pa ga bo mogoče zaposliti tudi v tako imenovanih salonskih igrah.« Njegove besede so se preroško izpolnile, v trajen spomin pa jih je zapisal Polde Bibič v knjigi Soigralci.
1969
V Ljubljani se je rodil Gregor Bakovič. Igralec, ki je odigral najboljše gledališke vloge, prejel tako filmska kot gledališka priznanja, mu pri delu zaupajo najboljši režiserji, a tako iskreno samokritičen, da se, kot pravi sam, v večini svojih vlog počuti, kot da je zanič igralec.
2008
V Ljubljani je umrl igralec Slavko Cerjak.
Pozdrav
Električno shranjena dediščina
Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografijo bla, bla.
Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.
Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcego, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Kranjc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.
Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo sigledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah ... . Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollyja, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakoviča, Tadeja Toša ... Do, do do ...
Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskema gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.
8. januarja 2007