Škuc gledališče

O ŠKUC gledališču

Gledališka redakcija (ŠKUC gledališče), ki deluje pod okriljem Društva Študentski kulturni center (ŠKUC), je svoje prve korake v poznih sedemdesetih prejšnjega stoletja naredila na ulici z odmevnimi pouličnimi in ambientalnimi predstavami. Iz prve generacije je izšlo nekaj danes prepoznavnih gledališčnikov in skupin. Po odmevnih začetkih in kasneje po večletnem zatišju je redakcija ŠKUC GLEDALIŠČE leta 2000 ponovno začela z gledališko produkcijo. Gledališko dejavnost in ustvarjanje sta obudila dramaturg in režiser Alen Jelen in igralka Alenka Tetičkovič. Prva predstava je bila Človeški glas Jeana M. Cocteaua. Konceptuano je delo gledališča usmerjeno v tako imenovane komorne predstave, vodilo gledališča pa je angažiranje mladih profesionalnih gledaliških umetnikov in tudi študentov dramske igre, režije in dramaturgije. Nabor besedil sloni na uprizarjanju slovenskih praizvedb, krstnih uprizoritvah ter na besedilih, ki tematizirajo vprašanja marginaliziranih družbenih skupin. Letna produkcija obsega tri predstave v lastni produkciji ali koprodukciji z drugimi skupinami in gledališkimi hišami.

---

Predstave

1. Jean M. Cocteau ČLOVEŠKI GLAS (La voix humaine) Prevajalka: Kaja Petre Režiser: Alen Jelen Dramaturg: Miha Trefalt Lektorica: Rudenka Nabergoj Kostumografinja: Tatjana Grabrijan Maskerka, frizerka in garderoberka: Urška Zorčič Glasbeni opremljevalec: Brane Zorman Svetovalec za gib: Edvin Liverić Igrala je: Alenka Tetičkovič

Premiera: 29. dec. 2000, Mala scena MGL

Francoski pesnik, romanopisec in dramatik Jean M.Cocteau se je rodil leta1889. Med njegovimi dramskimi deli velja omeniti Človeški glas in Peklenski stroj. Pisal je tudi filmske scenarije za Lepotico in zver in Orfej, pa tudi pesmi in romane. Ukvarjal se je s kritiko, gledališčem, režijo in slikarstvu. V njegovih delih imata posebno mesto smrt in realnosti. Imenovali so ga “ambasador francoskega duha”. Umrl je leta 1963.

2. Suzana Tratnik IME MI JE DAMJAN Komi-mono-komedija Režiser Alen Jelen Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Scenograf: Alen Jelen Kostumografinja: Maja Ljubotina Svetovanje za masko: Andrej Gabron Maskerka, frizerka in garderoberka: Urška Zorčič Avtorica glasbe: Xenia Jus Igrala sta: Neva Jana Flajs, Tomaž Gubenšek(glas v off-u)

Premiera: 6. jun. 2002, Atelje 2050

Damjan je devetnajstletnik, na svojstven način izgubljen na križišču spolnih identitet in usmerjenosti. Je pa upornik, ki mu nikoli ne zmanjka razlogov: starši ga ne razumejo, šola mu ne diši, prijatelji ga lomijo, punce so svojeglave. Poleg vsega pa je svet že tako in tako narejen za druge, za “tavisoke”, ki jim je že vse prištimano in na pladnju prineseno, zato sploh nima smisla, da bi se človek, ki se je rodil kot “tanizki”, v življenju kaj preveč pretegoval. Damjan se zaradi svoje privzete moške identitete seveda sreča z getoizirano kulturo drugačnih spolnih izbir na družbenem robu, ki pa je nalašč noče prepoznati za svojo. Damjan hoče biti in postati gospod tako ali drugače. Ker je to njegov edini zares razpoznaven in jasen življenjski cilj, so mu vse margine tuje in odvratne. Zato si tudi kot redni obiskovalec Roza diska, ki z veseljem prijateljuje s pedri in lezbijkami, pripiše normalnost in povprečnost - tisti, ki v njem vidijo neprilagojenega čudaka, so si sami krivi za to. No, pa saj ga vsi sprejmejo. Če pozneje izvedo, da je pravzaprav ženska, je že prepozno. Čim Damjan odpre usta, je vse urejeno, saj zna nasmejati staro in mlado, tiste iz mesta in tiste iz vasi ... Zato njegove spolne različnosti ali usmerjenosti ni mogoče obdelovati ne “programsko” ne “terapevtsko”.

3. Berta Bojetu Boeta OSAMA Režiser in dramaturg: Alen Jelen Izdelovalka lutke, Kostumografinja in scenografka: Petra Alič Lektor: Ludvik Kaluža Uglasbiteljica songov: Uršula Ramoveš Pevka songov: Uršula Ramoveš Glasbeniki: Jože Šalej, Matjaž Emeršič Igrala je: Alenka Bole Vrabec

Koprodukcija z Linhartovo dvorano Radovljica Premiera: 8. dec. 2002, Mala scena MGL

Berta Bojetu z Osamo govori o samotni starosti in o doživljanju časa na kmetih. Pripoveduje nam o starčkih, ki se starajo nekje daleč od civiliziranih svetov in njihovem upanju, »da že nekdo pride – sin, hči in da pove če so zdravi in srečni tam doli v mestu…«. Osama je nostalgična pripoved za tenkočutne poslušalce. Lutke iz starih cunj, tiktakanje ur v neskončnost in zvok vlaka – so prispodobe srečnega otroštva in spominov, ki preganjajo otožno samoto ostarelih babic in dedkov na Osami.

4.Edna Mazya IGRE NA DVORIŠČU (Mis'chakim ba-chazer ha'achorit) Prevajalka iz angleščine: Suzana Tratnik Režiser: Alen Jelen Dramaturginja: [Tatjana Doma]] Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Scenografka: Irena Pivka Kostumografinja: Petra Alič Glasbeni opremljevalec: Brane Zorman Maskerka: Urška Zorčič Luč in tonski mojster: Metod Rosman Igrali so: Alenka Tetičkovič, Aljoša Koltak, Miha Arh, Dejan Pevčević, Marko Plantan

Koprodukcija z društvom Atelje 2050 Premiera: 24. mar. 2003, Mala scena MGL

Sklenjeni krog dvakratnega posilstva je že dolgo znana ugotovitev in kruta izkušnja vsakogar, ki je kdaj bil/a v vlogi žrtve spolnega nasilja. Kar je še posebno izjemno pri Igrah na dvorišču dramatičarke Edne Mazye, sta narativna podvojenost in paralelnost, zaradi česar je drama mestoma zelo filmska. Spremljamo namreč dve pripovedi hkrati, ki sicer tečeta vsaka v svojem času in prostoru; pravzaprav pa tudi spremljamo isto zgodbo na dveh ravneh. Prvič kot konkretno skupinsko posilstvo petnajstletne deklice in drugič kot sistemsko skupinsko posilstvo, ko postane deklica žrtev iger na sodnem dvorišču. To dvojnost avtorica doseže s posebnim prijemom, saj posiljevalce in njihove zagovornike igrajo isti igralci (kar torej »ve« samo gledalec/ka). Na vrhuncu zgodbe se osebe združijo tudi v dramski pripovedi – mladoletni posiljevalci in predstavniki sodnega sistema se dobesedno zlijejo, generacijske, časovne in (kon)tekstualne razlike med njimi izginejo in tako se predstavniki zakonodajne oblasti iz simbolnih posiljevalcev spremenijo tudi v dejanske, oziroma se za trenutek pokažejo kot taki. Krog nasilja je tako ponovno sklenjen, razločitev in osamitev osebne od splošne družbene krutosti pa navadno sprenevedanje.

5. Ana Maria Vasquez MRTVAKOV KRUHEK Prevajalec: Darko Čuden Režiser: Peter Srpčič Dramaturg: Alen Jelen Lektor: Tomaž Gubenšek Kostumograf: Lane Sokolovski Avtor glasbe: Andraž Polič Oblikovalec luči: Igor Remeta Asistentka dramaturgije: Kristina Radešček Organizatorka: Xenia Jus Igrali so:Tomaž Gubenšek, Alenka Tetičkovič, Andraž Polič

Koprodukcija z Gledališčem Glej Premiera: 5. nov. 2003, Gledališče Glej

Mrtvakov kruhek je zgodba o ljubezenskem razmerju med nekrofilom in transseksualko, mehiškima Romeom in Julijo.Drama je tipičen primer moderne dramske literature, ki se ukvarja z družbenimi skrajnostmi in marginalijami, je prežeta z mehiško tradicijo, latinskoameriškim temperamentom in z evropskemu človeku precej nenavadnim pojmovanjem in sprejemanjem smrti.

6. Xenia Jus SIRIUS. Kabaret Režiserka: Xenia Jus Avtorica glasbe: Xenia Jus Igrala sta:Alenka Tetičkovič, Tomaž Gubenšek

Premiera: 20. mar. 2004, KUD France Prešeren

Kapetanka A. in poročnik T. se na krovu intergalaktične ladje Sirius vračata na planet Z. V prejšnjih misijah sta ugotovila, da je tovorno plovilo Aurora, ki je prevažalo genetski material s planeta Kertosaurija, zaradi nepopravljive napake na holorotorjih, zasilno pristalo na planetu Z. Preživeli člani posadke so z nepoškodovanim genetskim materialom napravili "nedolžen" znanstveni eksperiment. Stranski produkt tega eksperimenta je bil nastanek humanoidne oblike X., ki se je s pomočjo naravnih danosti planeta Z. razvila v današnjo obliko življenja znano kot Homo Sapens Sapiens. Toda slednja je v tisočletjih evolucije napravila številne napake, ki so začele rušiti mir Osrednje Kozmične Federacije.

7. Ljudmila Razumovska DRAGA ELENA SERGEJEVNA Prevajalka: Anamarija Štukelj Režiser: Edvin Liverić Dramaturginja: Magdalena Lupi Scenografka: Lara Badurina Kostumografa: Edvin Liverić, Lara Badurina Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Luč: Lara Badurina, Edvin Liverić, Igor Remeta Igrali so:Maja Sever, Rok Matek, Viktor Meglič, Minca Lorenci, Matevž Biber

Predstava je nastala v produkciji ŠKUC gledališča in v koprodukciji Gledališča Glej ter Art radionice Lazareti Dubrovnik. Premiera: 11. sep. 2004 v Gledališču Glej

V drami štirje gimnazijski maturanti svoji profesorici s šopkom cvetja, kristalnimi kozarci in šampanjcem čestitajo za rojstni dan. Na prvi pogled lepa in nedolžna poteza dijakov pa je zgolj uvod v šokanten izid. Mladina se namreč odloči vzeti prihodnost sveta v svoje roke, dela pa se loti s preverjenimi metodami, ki jim jih je privzgojil sovjetski režim. Delo na ta način zavrne idealizirano podobo sovjetske mladine, ki jo je režim razglašal v celotnem obdobju Hladne vojne. Na ta način pa je Razumovska stopila na sveto polje mitologije, na kateri je temeljila celotna sovjetska država.

8. Philippe Alkemade PISMA Z IRSKE Prevajalec in dramaturg: Ante Bračić Režiserka: Andreja Kovač Scenografka: Ana Rahela Klopčič Kostumografinja: Vlasta Klobasa Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Igrali sta: Mojca Simonič, Mirel Knez

Premiera: 8. dec. 2004, Galerija ŠKUC

Pisma z Irske na subtilen način izpevodeujejo nesrečo dveh mladih žena, ki se na prelomu 19. v 20. stoletje soočata s patriahalno družbo na eni in željo po osebni realizaciji na drugi strani; vsaka zase skušata zgraditi intimni svet, kjer bi lahko uživali v ljubezni in življenju, ta svet pa se na koncu neusmiljeno zruši. Pisma z Irske so zgodba ljubezni, zgodba strasti, a tudi zgodba o neizogibni odtujenosti.

9. Damjana Černe, Barbara Kapelj GON (avtorski projekt) Režiserka: Barbara Kapelj Dramaturginja: Irena Štaudohar Igrala je: Damjana Černe

Premiera: 14. apr. 2005, Stara pošta SMG Ljubljana

»GON« je predstava o moči intuicije, ne intuicije kot spoznanja, pač pa intuicije v območjih naravnega talenta, ki raziskuje tanko mejo med področjem bolečine in strasti. Prikazuje raziskavo zvoka spominov. Odgovarja, kako se užitek sedanjosti hrani na spominu včerajšnje bolečine in sintetizira bloke duševnih stanj, ki so zaznamovana s časom; kjer se preteklost, prihodnost in sedanjost spreminjata s prostorom. Sledi alienaciji glasu želje, direktne in tiste otipljive, ki se more občutiti z dotikom. Nahaja se v nenehnih dveh variabilnih območjih misli - fizične in psihične ter izraža percepcijo domišljije, ki deluje kot preživetveni nagon. Predstavlja isti prostor in čas, kjer se ruši iluzijo.

10. Nick Grosso PIČKE (Peaches) Prevajalka: Špela Škrbina Režija: Alen Jelen Dramaturginja: Ana Kuntarič Scenografka: Irena Pivka Kostumografija: Ekipa Pičk Video montažer: Blaž Štrukelj Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Producent: Alen Jelen Igrali so:Vesna Vončina, Maja Martina Merljak, Jure Henigman, Romeo Grebenšek, Nejc Ropret, Rok Kunaver

Koprodukcija z AGRFT Premiera: 22. dec. 2005, AGRFT

Drama pripoveduje zgodbo sedmih okoli dvajset letnih ljudi; Frenka, Eme, Jagode, Vesne, Tomija, Gorana in Perota, ki svoj čas bolj kot ne zabijajo z medsebojnim druženjem. Frenka skušata Ema in Jagoda vsaka na svoj način podrediti iluziji, ki jo jima predstavlja, a tudi Frenk ima v glavi tudi svojo podobo obeh. Le to ne deli z njima temveč s svojimi prijatelji, prav tako kot iluzijo o samem sebi. Po drugi strani pa z njim isto počne Vesna in ga za razliko od drugih dveh v tem prekaša. Še dobro, da so tu Tomi, Pero in Goran, ki poskrbijo, da Frenku nikoli ne zmanjka motivacije za ˝sveže pičke˝… Slovenska praizvedba Grossovih Pičk skuša ujeti svet mladih ljudi, ki si sicer na ravni besed imajo ogromno za povedati o stvareh, ki se jim dogajajo vsakdan, da pa bi med sabo lahko dejansko vzpostavili pristno komunikacijo, jim zmanjka na iskrenost. Predvsem samega do sebe, posledično pa tudi do drugih. Frenk pravi Vesni, da bolj kot človek razmišlja o sebi, bolj zajeban postane. Riše se svet mešanih in narobe berljivih signalov, malih pa vseeno perverznih psiholoških igric, kjer je hipna iskrenost le v rokah nekega večjega plana, čigar končni cilj je samo v tem, kdo si bo koga bolj podredil in kdo bo v luči svojega sveta (moškega nasproti ženskega) zmagovalec, pa čeprav za voljo osebne poraženosti.

11. Stefan Kolditz EVA BRAUN, HITLERJEVA LJUBICA Prevajalka: Alenka Bole Vrabec Priredba: Andreja Kovač Režiserka: Andreja Kovač Dramaturg: Alen Jelen Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Kostumografinja: Nina Holc Glasbeni opremljevalec in oprema: Dane Cotar Asistentka dramaturga. Ana Kuntarič Igra: Alenka Tetičkovič

Koprodukcija s Cankarjevim domom Ljubljana Premiera: 28. feb. 2006, Štihova dvorna CD

Eva Braun v bunkerju dve uri pred ¨koncem zgodovine¨ čaka na svojo smrt. Dve uri v vlogi svojega življenja, v vlogi firerjeve žene, na katero je čakala šestnajst let, režira prizore čakajoče ljubice. Največji ljubezenski par na svetu, kako sta se prvikrat srečala, kako jo je prvikrat poljubil … Nihče ni smel vedeti. Prizori dolgotrajnega čakanja, malih naklonjenosti, kratkih in ukradenih trenutkov se nizajo pred njenimi očmi. Izbira režiserja; če je ostal kakšen Žid, mora ta režirati njen film, firerja naj igra Clark Gable. To je njen film, obljubil ji ga je. Zanj je pripravljena tudi umreti. Za svoj film.

12. Andreja Kovač KLOVNA Režiserka: Andreja Kovač Dramaturginja: Ana Kuntarič Kostumografinja: Nina Holc Klovnske veščine: Ravil Sultanov Učenje znakovnega jezika: Veronika Ciglar in dijaki Srednje šole zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana Producent: Alen Jelen Igrata: Andrej Murenc, Luka Cimprič

Premiera: 27. jun. 2006, Galerija ŠKUC

Predstava Klovna, povzeta po motivih iz teksta ˝Ég sé...˝ islandske dramatičarke Margrét Pétursdóttir, govori o dveh klovnih Gladioli in Sirotki, ki želita zabavati publiko. Toda Gladiola je zamešal uro nastopa in je prišel dve uri prezgodaj, torej takrat, ko naj bi svoj nastop v resnici imel Sirotka. Gladiola je ljubosumen na Sirotkine sposobnosti, predvsem pa mu gre na živce Sirotkina mirnost. Pri enem izmed trikov, ko Gladiola prisili Sirotko, da postane njegov rekvizit, se izkaže, da Sirotka iz sebe ne more spustiti niti glasu. In tudi sliši ne. Sirotka se končno upre Gladioli in ga začne zmerjati s pomočjo table in krede. Tokrat pa se Gladiola ne odzove. Nepismen je. Njuno orodje komunikacije so le klovnovski triki in rekviziti in tako skupaj naredita pravi klovnovski nastop.

13. Nebojša Pop Tasić VIVA LA VULVA Režiserka: Alenka Tetičkovič Dramaturginja: Ana Kuntarič Kostumografinja: Nina Holc Svetovalka za scenografijo: Petra Veber Igrle so: Karin Komljanec, Dunja Zupanec, Neva Jana Flajs

Premiera: 10. dec. 2006, Jazz club Gajo

Viva la Vulva! prikazuje delčke življenja žensk, različnih starosti, prepričanj, značajev, v različnih krajih in situacijah življenja. Čeprav včasih potrebuješ prijatelje, ki razburkajo gladino morja v bermudskem trikotniku, bi brez prijateljic bilo življenje tako pusto in ne chic, pa se v družbi koga bi lulal, utapljal žalost v čokoladi ter pel in plesal?

14. Evald Fliser NORA NORA Režija: Alen Jelen Dramaturgija:Ana Kuntarič Scenografija: Irena Pivka Kostumografija: Marko Jenko Lektorica: Katarina Podbevšek Izbor glasbe: Maja Bezjak Igrali so: Tjaša Ferme, Vesna Vončina, Romeo Grebenšek, Michael Krištof

Koprodukcija z AGRFT Premiera: 7. jan. 2007

Drama Nora Nora nas sooča z večnim dramatičnim odnosom med žensko in moškim, z večnim vprašanjem, kako ljubezni podaljšati »rok trajanja«, s tem pa odpira tudi večno dilemo o tem, »kaj ljubimo, kadar ljubimo, zakaj smo tako težko sami in očitno še težje za vedno skupaj.

15. Copi TEŽAVE Z IZRAŽANJEM (L’homosexuel ou la difficulté de s’exprimer, 1971) Absurdna »melodrama« s primesmi komedije. Prevajalec: Ante Bračič Režiser: Edvin Liverić Dramaturginja: Magdalena Lupi Scenografka: Lara Badurina Kostumografinja: Nataša Mihaljčišin Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Izbor glasbe: Edvin Liverić Glasbena obdelava: Marin Alvir Igrali so: Primož Pirnat, Tomaž Gubenšek, Michael Kristof, Maja Sever

Koprodukcija s Cankarjevim domom Ljubljana Premiera: 27. sep.2007, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj

Cinik, okrutnež, arogantnež, obupanec, aristokrat … in homoseksualec. Vse to je kontroverzni argentinski avtor s psevdonimom Copi. Težave z izražanjem (1971) je absurdna »melodrama«, ki razkriva razuzdan, kaotičen, zabaven, inovativen in predrzen svet.

16. Christian Andersen KRALJIČNA NA ZRNU GRAHA Prevajalec: Rudolf Kresal Priredba: Jana Osojnik Režiser, montaža, scenografija, svetloba: Klemen Markovčič Svetovalec za govor: Tomaž Gubenšek Likovna zasnova: Tina Judnič Kostumograf: Iztok Hrga Glasba: Gregor Stermecki Vizualne komunikacije: Borut Kajbič Foto: Irena Ferlič Igrata: Aljaž Jovanović, Nika Rozman/Vesna Vončina

V sodelovanju z Mini teatrom Ljubljana Premiera: 14. okt. 2007, Galerija ŠKUC

Kraljevič neuspešno išče Kraljično za ženo. Očeta Kralja, ki bi želel predati svoj prestol, pa krona že močno žuli. V neki nevihtni noči, na grajska vrata potrka premočena deklica, ki zase pravi, da je kraljična in prosi za prenočitev. Bistroumna Kraljica, Kraljevičeva mati, pa pod vse žimnice in pernice na katerih naj bi spala deklica položi zrno graha. To naj bi namreč pokazalo, če je kraljična res prava. Po, za deklico naporni noči brez spanca, se izkaže, da je Kraljična res prava. Saj le prava Kraljična začuti zrno graha skozi dvajset žimnic in dvanajst pernic.

17. Philip Ridley VINCENT RIVER Prevajalka: Suzana Tratnik Režiser: Alen Jelen Dramaturginja in lektorica: Ana Kržišnik Kostumograf: Marko Jenko Igrala sta: Zvezdana Mlakar, Jure Henigman

Koprodukcija z Gledališčem Glej Premiera: 26. okt. 2007

Drama provokativnega londonskega dramatika govori o tem, kako se duševne rane strahu in krivde velikokrat ne morejo popolnoma zaceliti in kako pomembna za celjenje takih ran je človeška bližina in razumevanje. Skrivnost Vincenta Riverja združi nezdružljivo: sedemnajstletnega razrvanega in pretepenega Daveyja ter stoično žalujočo triinpetdesetletno Anito. Na najbolj vroč dan v letu ju najdemo v zanikrnem stanovanju v londonskem East Endu, polnem angleškega nižjega sloja in priseljencev, »katerih imena je nemogoče izgovoriti«, in ki kljub svoji drugačnosti ne prenašajo nikakršne drugačnosti.

Mini festival Teater v galeriji

Zunanje povezave

Škuc gledališče