Kategorija:Izobraževanje: Razlika med redakcijama

Umetnost je dolga, življenje kratko, sodba težavna, priložnost begava. Ravnati je lahko, misliti težko, ravnati po premisleku neudobno. Vsak začetek je vesel, prag je kraj pričakovanja. Deček se čudi, določa ga vtis, igraje se uči, resnoba ga preseneča. Posnemanje nam je prirojeno, tisto, kar naj bi posnemali, pa nam ni lahko prepoznati. Redko najdemo pravo, še redkeje ga znamo ceniti. Privablja nas višina, ne stopnice. Z vrhom pred očmi radi romamo po ravnini. Le koščka umetnosti se je mogoče naučiti, a umetnik jo potrebuje v celoti. Kdor jo le na pol pozna, je zmeraj v zmoti in veliko govori. Kdor jo ima vso, lahko le deluje, govori pa redko ali pozno. Prvi nima skrivnosti in ne moči, njegov nauk je kot sprečen kruh, okusen in nasiten za en dan. Toda moke ne moremo sejati in plodov setve ne smemo mleti. Besede so dobre, a niso tisto najboljše. Najboljše se ne razodene skozi besede. Duh, iz katerega črpamo pri svojem delovanju, je tisto najvišje. Samo duh dojame dejanje in ga spet uresniči. Nihče ne ve, kaj počne, če dela prav; toda napačnega se zmerom zavedamo. Kdor deluje le z znamenji, je dlakocepec, hinavec in mazač. Veliko jih je in dobro se počutijo skupaj. S svojim besedičenjem odvračajo učenca, z zakrknjeno povprečnostjo preplašijo najboljšega. Nauk pravega umetnika odklepa smisel. Zakaj kjer manjka besed, govori dejanje. Pravi učenec se uči iz znanega izpeljevati neznano in se tako približuje mojstru.

Goethe