Štefka Drolc: Razlika med redakcijama
Vrstica 2: Vrstica 2:
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Drolc, Štefka]]
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Drolc, Štefka]]
==Življenjepis==
==Življenjepis==
Slovenska gledališka in filmska igralka ter pedagoginja Štefka Drolc se je rodila 22. decembra 1922 v Ponikvi pri Grobelnem,  a že,  ko je bila še otrok, se je  družina preselila v Šentjur pri Poljčanah. Pred 2. svetovno vojno je sodelovala v mariborski gledališki skupini, ki jo je vodil [[Fran Žižek]],  med vojno, ko je bilo mariborsko gledališče nemško, so slovenski igralci ostajali zunaj hiše. Od leta 1945 do 1947 je bila angažirana v [[SNG Maribor]], kjer so jo opazili ustvarjalci Triglav filma in jo povabili na snemanje prvega slovenskega filma ''Na svoji zemlji'', v katerem je odigrala vlogo '''Tildice'''.
Zapustila je Maribor in  za leto dni sprejela angažma pri Triglav filmu, vendar jo je pot že leta 1948 vrnila na odrske deske. Za deset let je odšla v [[Slovensko stalno gledališče]] v Trst.
Delo v tržaškem gledališču pa ni bilo povezano zgolj z umetniškim ustvarjanjem, ampak tudi s posredovanjem slovenske besede ljudem, ki jim je bila materin jezik, a kljub temu v okolju nezaželjena; delo je potekalo v politično in materialno nemogočih pogojih, tako kot vedno znova je že takrat potekala bitka za preživetje slovenskega gledališča v Trstu.  Seveda pa je vse to bil zgolj dodatek, ki je osmišljal igralkino delo, pri čemer ni trpela njena igralska ustvarjalnost.
Njene mladenke, radožive, vedre in pozitivne  kot so bile '''Julija''' v Shakespearovi tragediji ''Romeo in Julija'' ali '''Chaterine Sloper''' v ''Dedinji'' ali '''Jacinta''' v [[Ivan Cankar|Cankarjevem]] '' [[Pohujšanje v dolini šentflorjanski|Pohujašnju]]''  so že nakazovale poetičnost in krhkost, ki je za igralko značilna še danes, obenem pa je že oblikovala tudi tišino in krik, razum in emocijo, vedrino in trpkost do te mere, da je izvrstno oblikovala prve karakterne vloge. V tem obdobju je prejela svojo prvo nagrado na gledališkem področju. Podelilo ji jo je [[Združenje dramskim umetnikov Slovenije]] za vlogo '''Katerine Ivanovne''' v ''Zločinu in kazni'' F. M. Dostojevskega.
Leta 1959 je odšla v Ljubljano in bila od 1960 do 1990 redna članica [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]].
Ko pričenjamo govoriti o njenem ljubljanskem obdobju, se kar naenkrat vpletajo v besedišče presežniki, saj se je v tem obdobju Štefka Drolc izkristalizirala kot igralka usodnih ženskih likov, ki rušijo in gradijo, vplivajo nase in na okolje in dogodke, dozorevajo in umirajo v sebi in katarzično, uničujoče ali groteskno humorno vplivajo na potek dogodkov na odru in prenašajo isto emocijo tudi na gledalca.
Postala je mojstrica karakternih vlog svetovne in slovenske klasike in sodobnih tekstov.
Njena  doslednost, sposobnost ponotranjenosti povezane s smislom za detajl ter s tem povezana jasnost so rodile neštevilne vloge v vseh mogočih dramski žanrih in gledaliških poetikah. 
Od 1987 do 1997 je bila stalna sodelavka v uprizoritvah [[Koreodrama|Koreodrame]], v režijah in koreografijah [[Damir Zlatar Frey|Damirja Zlatarja Freya]]. In čeprav kaže vedno znova poudariti izjemno igralkino sposobnost jasnega, logičnega, prefinjenega podajanja dramskega teksta, se je v teh uprizoritvah predstavila kot demonska ženska, ki ne potrebuje besed, ker premore dovolj drugih igralskih izraznih sredstev, da do popolnosti razdela in sestavi določen igralski lik.
Od 1982 je poučevala na AGRFT v Ljubljani, 1984 je postala redna profesorica. Kot izvrstna pedagoginja za umetniško besedo je pomagala nekaj generacijam mlajših slovenskih igralcev.
Začetek slovenskega filma in Štefka Drolc sta tesno povezana. ''Na svoji zemlji.'' Njena prepričljivost, drobna kretnja, pogled, so detajli, ki so tako izraziti, da nam bo večno  zapisana v spominu in na filmskem platnu '''Francka''' iz filma ''Na Klancu'', '''Barbara''' iz ''Cvetja v jeseni'' ali '''Marija Novak''' iz filma ''Draga moja Izza''. Televizijskim gledalcem pa se je priljubila kot duhovita in sočutna '''čistilka Rozi''' v nadaljevanki ''Pod eno streho''.
Štefka Drolc je za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade: Prešernovo (1964), Severjevo (1977), tri [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikove]] (1980, 1982, 1997), [[Borštnikov prstan]] (1983), srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1996) in Prešernovo nagrado (2009).
Igralka je torej prejela Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado – dve največji priznanji, ki ju lahko prejme slovenski igralec, kar je pri tako obširnem opusu, pri tako bogatem odrskem življenju, le skromno priznanje za vse, kar je Štefka Drolčeva dala slovenskemu občinstvu, gledališču, filmu in mladim igralskim generacijam.
Kljub svojim 88 letom pa dama slovenskega gledališča ne miruje. Ne, da jo je mogoče videti še v kakšni gledališki predstavi, še vedno se vrača tja, kjer je začela. Na pogovore v ljubiteljske gledališke skupine, sodeluje na literarnih večerih, večerih poezije, pogovorih … v vseh krajih Slovenije, kjer jo potrebujejo, želijo ali vabijo.
==Vloge v gledališču==
==Vloge v gledališču==
===2001-===
===2001-===

Redakcija: 17:37, 24. marec 2010

Življenjepis

Slovenska gledališka in filmska igralka ter pedagoginja Štefka Drolc se je rodila 22. decembra 1922 v Ponikvi pri Grobelnem, a že, ko je bila še otrok, se je družina preselila v Šentjur pri Poljčanah. Pred 2. svetovno vojno je sodelovala v mariborski gledališki skupini, ki jo je vodil Fran Žižek, med vojno, ko je bilo mariborsko gledališče nemško, so slovenski igralci ostajali zunaj hiše. Od leta 1945 do 1947 je bila angažirana v SNG Maribor, kjer so jo opazili ustvarjalci Triglav filma in jo povabili na snemanje prvega slovenskega filma Na svoji zemlji, v katerem je odigrala vlogo Tildice.

Zapustila je Maribor in za leto dni sprejela angažma pri Triglav filmu, vendar jo je pot že leta 1948 vrnila na odrske deske. Za deset let je odšla v Slovensko stalno gledališče v Trst. Delo v tržaškem gledališču pa ni bilo povezano zgolj z umetniškim ustvarjanjem, ampak tudi s posredovanjem slovenske besede ljudem, ki jim je bila materin jezik, a kljub temu v okolju nezaželjena; delo je potekalo v politično in materialno nemogočih pogojih, tako kot vedno znova je že takrat potekala bitka za preživetje slovenskega gledališča v Trstu. Seveda pa je vse to bil zgolj dodatek, ki je osmišljal igralkino delo, pri čemer ni trpela njena igralska ustvarjalnost.

Njene mladenke, radožive, vedre in pozitivne kot so bile Julija v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija ali Chaterine Sloper v Dedinji ali Jacinta v Cankarjevem Pohujašnju so že nakazovale poetičnost in krhkost, ki je za igralko značilna še danes, obenem pa je že oblikovala tudi tišino in krik, razum in emocijo, vedrino in trpkost do te mere, da je izvrstno oblikovala prve karakterne vloge. V tem obdobju je prejela svojo prvo nagrado na gledališkem področju. Podelilo ji jo je Združenje dramskim umetnikov Slovenije za vlogo Katerine Ivanovne v Zločinu in kazni F. M. Dostojevskega.

Leta 1959 je odšla v Ljubljano in bila od 1960 do 1990 redna članica ljubljanske Drame. Ko pričenjamo govoriti o njenem ljubljanskem obdobju, se kar naenkrat vpletajo v besedišče presežniki, saj se je v tem obdobju Štefka Drolc izkristalizirala kot igralka usodnih ženskih likov, ki rušijo in gradijo, vplivajo nase in na okolje in dogodke, dozorevajo in umirajo v sebi in katarzično, uničujoče ali groteskno humorno vplivajo na potek dogodkov na odru in prenašajo isto emocijo tudi na gledalca.

Postala je mojstrica karakternih vlog svetovne in slovenske klasike in sodobnih tekstov. Njena doslednost, sposobnost ponotranjenosti povezane s smislom za detajl ter s tem povezana jasnost so rodile neštevilne vloge v vseh mogočih dramski žanrih in gledaliških poetikah. Od 1987 do 1997 je bila stalna sodelavka v uprizoritvah Koreodrame, v režijah in koreografijah Damirja Zlatarja Freya. In čeprav kaže vedno znova poudariti izjemno igralkino sposobnost jasnega, logičnega, prefinjenega podajanja dramskega teksta, se je v teh uprizoritvah predstavila kot demonska ženska, ki ne potrebuje besed, ker premore dovolj drugih igralskih izraznih sredstev, da do popolnosti razdela in sestavi določen igralski lik.

Od 1982 je poučevala na AGRFT v Ljubljani, 1984 je postala redna profesorica. Kot izvrstna pedagoginja za umetniško besedo je pomagala nekaj generacijam mlajših slovenskih igralcev.

Začetek slovenskega filma in Štefka Drolc sta tesno povezana. Na svoji zemlji. Njena prepričljivost, drobna kretnja, pogled, so detajli, ki so tako izraziti, da nam bo večno zapisana v spominu in na filmskem platnu Francka iz filma Na Klancu, Barbara iz Cvetja v jeseni ali Marija Novak iz filma Draga moja Izza. Televizijskim gledalcem pa se je priljubila kot duhovita in sočutna čistilka Rozi v nadaljevanki Pod eno streho.

Štefka Drolc je za svoje ustvarjanje prejela številne nagrade: Prešernovo (1964), Severjevo (1977), tri Borštnikove (1980, 1982, 1997), Borštnikov prstan (1983), srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1996) in Prešernovo nagrado (2009).

Igralka je torej prejela Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado – dve največji priznanji, ki ju lahko prejme slovenski igralec, kar je pri tako obširnem opusu, pri tako bogatem odrskem življenju, le skromno priznanje za vse, kar je Štefka Drolčeva dala slovenskemu občinstvu, gledališču, filmu in mladim igralskim generacijam.

Kljub svojim 88 letom pa dama slovenskega gledališča ne miruje. Ne, da jo je mogoče videti še v kakšni gledališki predstavi, še vedno se vrača tja, kjer je začela. Na pogovore v ljubiteljske gledališke skupine, sodeluje na literarnih večerih, večerih poezije, pogovorih … v vseh krajih Slovenije, kjer jo potrebujejo, želijo ali vabijo.

Vloge v gledališču

2001-

1991-2000

1981-1990

1958-1980

  • 1980 Neža; Dane Zajc Voranc, r. Mile Korun, SNG Drama Ljubljana
  • 1977 Lidija Vasiljevna; Aleksej Nikolajevič Arbuzov Staromodna komedija, r. Miran Herzog, SNG Drama Ljubljana
  • 1963 Kesonija; Albert Camus Kaligula, Oder 57
  • 1963 Dr. Zahdnova; Friedrich Dürenmat Fiziki, r. Andrej Hieng, SNG Drama Ljubljana
  • 1958 Katerina Ivanovna; Dino Dardi Zločin in kazen, r. Jože Babič, SSG Trst

Vloge na filmu in televiziji

  • 2008 Vaja zbora, r. Vinko Möderndorfer, RTV Slovenija
  • 2008 Generalova žena; Pokrajina št. 2, r. Vinko Möderndorfer, Forum Ljubljana
  • 2007 AgapE, r. Slobodan Maksimović, UL AGRFT Ljubljana
  • 2006 Gospa; En dan resnice, r. Vinko Möderndorfer, TV Slovenija
  • 2005 Nona; Ljubljana je ljubljena, r. Matjaž Klopčič, Arsmedia, Ljubljana
  • 2002 Čistilka Rozi; Pod eno streho, r. Izidor Farič, Produkcijska skupina Mangart
  • 2001 Mati; Pavle, r. Marko Naberšnik, UL AGRFT
  • 2001 Dvojne počitnice, r. Tugo Štiglic, TV Slovenija

1991-2000

  • 2000 Soseda; Predor, r. Hanna A. W. Slak, UL AGRFT Ljubljana
  • 1992 Predsednik, r. Anton Tomašič, TV Slovenija

1981-1990

1971-1980

  • 1979 Gospodinja; Iskanja, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
  • 1979 Marija Novak; Draga moja Izza, r. Vojko Duletić, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
  • 1975 Smrekarica; Med strahom in dolžnostjo, r. Vojko Duletič, Viba film Ljubljana, Vesna film Ljubljana
  • 1973 Študent Andrej in soba, r. Franc Uršič, RTV Ljubljana
  • 1973 Barba; Cvetje v jeseni, r. Matjaž Klopčič, Vesna film Ljubljana in RTV Ljubljana
  • 1972 Slike iz života udarnika, r. Bahrudin Čengić, Studio film Sarajevo
  • 1971 Francka; Na klancu, r. Vojko Duletić, Vesna film Ljubljana

1961-1970

  • 1967 Verina mati; Na papirnatih avionih, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana
  • 1964 Anamarija; Zarota, r. Franci Križaj, Viba film Ljubljana
  • 1962 Lučkina mama; Naš avto, r. František Čap, Triglav film Ljubljana
  • 1948 Tildica; Na svoji zemlji, r. France Štiglic, Triglav film Ljubljana


Nagrade

  • 2009 Prešernova nagrada za življenjsko delo
  • 1997 Borštnikova nagrada za igro, za vlogo A (Albee Tri visoke ženske, MGL)
  • 1997 Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga podeljuje Predsednik Republike Slovenije (M. Kučan)
  • 1983 Borštnikov prstan
  • 1982 Borštnikova nagrada za igro za vlogo Matere (F. G. Lorca Krvava svatba, SSG Trst)
  • 1982 Borštnikovo odličje – Bronasti kipec Otona Župančiča za najbolj dognan odrski jezik za posameznega igralca, za vlogo Matere (F. G. Lorca Krvava svatba, SSG Trst)
  • 1980 Borštnikova nagrada za igro za vlogo Neže (D. Zajc Voranc SNG Drama Ljubljana)
  • 1980 Župančičeva nagrada za vlogo Neže (D. Zajc Voranc) in Jessice ( E. Bond Morje obe SNG Drama Ljubljana)
  • 1979 Srebrna arena za vlogo Marije Novak v filmu Vojka Duletiča Draga moja Iza, na Festivalu jugoslovanskega igranega filmu v Pulju
  • 1977 Nagrada Sklada Staneta Severja za vlogo Lidije Vasiljevne (N. Abruzov Staromodna komedija, SNG Drama Ljubljana)
  • 1971 Listina niškega festivala za vlogo Francke v filmu Vojka Duletiča Na klancu, na Niških filmskih srečanjih
  • 1964 Nagrada Prešernovega sklada za vloge: Dr. Zahndova (F. Dürrenmatt Fiziki), Plesalka (P. Božič Kaznjenci, obe SNG Drama Ljubljana) in Kesonija (A. Camus Kaligula, Oder 57)
  • 1959 Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Katerine Ivanovne (M. Dosotjevski Zločin in kazen, SSG Trst)


Literatura

  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994

Zunanje povezave

=Drolc

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Štefka_Drolc&oldid=8045«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori