Evgen Car: Razlika med redakcijama

 
(15 vmesnih redakcij 5 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 4: Vrstica 4:


<div style="float: right">[[Slika:Car.JPG|400px|Foto: Tone Stojko]]</div>
<div style="float: right">[[Slika:Car.JPG|400px|Foto: Tone Stojko]]</div>
==Življenjepis==
==Življenjepis==
Dramski igralec Evgen Car se je rodil 24. maja 1944 v dvojezičnem Dobrovniku med Mursko Soboto in Lendavo. Dramsko igro in umetniško besedo je študiral na [[AGRFT]] v Ljubljani, v letniku [[Ivan Jerman|Ivana Jermana]] in študij zaključil leta 1967 v vlogi '''Zdravnika''' v [[Ivan Cankar|Cankarjevi]] ''[[Lepa Vida|Lepi Vidi]]''. Diplomiral je leta 1974.  
Osnovno šolo je obiskoval v Dobrovniku (1951−55), nižjo gimnazijo v Lendavi (1955−59), višjo gimnazijo pa v Murski Soboti (1959−63). Po maturi je vpisal študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani (1963−68), kjer je z vlogo Zdravnika v ''Lepi Vidi'' Ivana Cankarja absolviral (1968) in 1974 diplomiral. Že med študijem je sodeloval z Mladinskim gledališčem v Ljubljani (kasneje imenovano Slovensko mladinsko gledališče), s sezono 1968/69 se je zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Drama Maribor in tam služboval do konca 1979. Od 1980 pa do upokojitve 2008 je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Po upokojitvi je sodeloval z MGL, Gledališčem Koper (GK) in Slovenskim ljudskim gledališčem v Celju (SLG Celje). Ob igralskem poklicu se je uveljavil tudi kot avtor dramskih besedil in uspešen vinogradnik.
 


Takoj po študiju, leta 1968 začel nastopati v Drami [[SNG Maribor]], po dvanajstih letih angažmaja v Mariboru (in kot občasni gost v [[Slovensko mladinsko gledališče|Slovenskem mladinskem gledališču]], [[Eksperimentalno gledališče GLEJ|EG Glej]], [[SNG Drama Ljubljana]] in [[Prešernovo gledališče Kranj|Prešernovem gledališču Kranj]]) se je odločil za delo v Ljubljani in tako je leta 1980 postal član ansambla [[MGL]], ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 2007.
Čeprav so v Carjevem obsežnem opusu prevladovale manjše, epizodne vloge, te niso bile odigrane nič manj premišljeno, skrbno in natančno kot t. i. nosilne vloge; igralca je vselej vodila ustvarjalna volja po oblikovanju karakternih potez upodabljanih likov. Za njegov igralski razvoj je bila pomembna vloga mladega posestnika Dolinarja v ''Lepi Vidi'' (1969) Ivana Cankarja. Med pomembnejšimi stvaritvami na odru mariborske Drame sta vlogi Jermana v komediji ''Oskubite jastreba'' (1977) Toneta Partljiča in Violinista v ''Klavnici'' (1978) Sławomira Mrožka. Sprva srhljivo smešna, z razvojem igre pa vse bolj razvidna Jermanova želja po odločnosti in moči se je v Carjevi interpretaciji stopnjevala do končnega tragičnega zloma. Kot Violinist je s premišljeno stilizacijo razvijal lik od infantilnosti učečega se in od oblastniške matere povsem odvisnega goslača mimo plašnega ljubimca do samozavestnega virtuoza in nič manj absolutnega mesarja. Z Don Juanom v igri Hansa Dietricha Grabbeja ''Don Juan in Faust'' (1979) je ustvaril zrelo vlogo, v kateri so se kot izrazne plasti druga za drugo nalagali neutajljivo uživaštvo, polaščevalska gnanost in suha ironija.


Kot na začetku njegove profesionalne igralske poti ga je tudi v MGL pričakal Ivan Cankar, tokrat s ''Hlapci'' (1980), v katerih je Car odigral Krčmarja. Da je gledališče z njim dobilo komika širokega registra, je pokazal kot Oče Mullarkey v igri ''Mili bog v nebesih'' (1981), igralska mojstrovina pa je bil Carjev Alfred Doolittle v ''Pigmalionu'' (1983) Georgea Bernarda Shawa: sijajno je poudaril brezmejno svobodo simpatičnega prevaranta, njegovo očarljivo preračunljivost, naravno bistrost in zgovornost. Sledilo je desetletje manjših vlog, številne med njimi v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike. Izpostaviti velja vlogo v drami Žarka Petana ''Dachauski procesi'' (1988), v kateri je Car kot Tožilec zelo subtilno in natančno odigral lik tožilca, ki se v lastni pravdi razkrije kot krivec ter na neki način tudi kot (tragična) žrtev. Nemara najžlahtnejšo stvaritev iz tega obdobja je oblikoval v drami ''Smrt trgovskega potnika'' (1994) Arthurja Millerja; v tipično epizodni vlogi Charleyja je ustvaril enega najizrazitejših drobnih, človeško subtilno izrisanih karakternih likov te drame in znova dokazal, da je občutljiv, izjemno dragocen soigralec. Ob izteku 1994 je krstno uprizoril lastno monodramo ''Poredušov Janoš'', v kateri je v polni meri zažarel igralčev topli, širokosrčni humor, prepojen s plemenitim sentimentom in osvajajočim temperamentom. V letih, ki so sledila, je na odru MGL oblikoval kar štiri vloge v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet, niz vlog v uprizoritvah slovenske dramatike pa je kot gost v Prešernovem gledališču Kranj dopolnil z vlogo Prisednika senata v dramoletu Dominika Smoleta ''Zlata čeveljčka'' (1995); to je bila vehementna, bogata, med razkošno karakterno komiko ter prepirljivo, razdražljivo senilno zlobo razpeta izrazito ekspresivna igra in povsem nova igralska podoba Carja. V drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja je na odru MGL z uspehom preigraval klasični repertoar, novo igralsko mojstrovino je oblikoval z vlogo Edgarja v drami Henrika Ibsena ''Divja račka'' (2000): liku starega, propadlega častnika je dal veličino, ga prežel s toplino ter tihim in globokim razumevanjem. V novem tisočletju je preigraval klasični in sodobni repertoar v razponu od komedije do tragedije, težišče pa je bilo zopet na uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike. V kompilaciji Cankarjeve ''Lepe Vide'' z zgodnejšimi fragmenti dela ''Hrepenenje – Hamlet iz Cukrarne'' (2001) Mileta Koruna je kot Dolinar v svoji pragmatični omejenosti na komično učinkovit način zaman iskal odgovore na vprašanja o ženini odmaknjenosti. V krstni uprizoritvi Jančarjeve igre ''Lahka konjenica'' (2008) je – tedaj že kot gost v gledališču, v katerem je ustvarjal skoraj trideset let – pretehtano, s skrbno odmerjenimi izraznimi sredstvi izoblikoval stvarnega, človeško toplega Župnika. Rodnemu Prekmurju je svojevrsten spomenik postavil z dramo ''Štrki umirajo'' (2008), ki so jo pod naslovom ''Štorklje umirajo'' (2011) krstno uprizorili v Gledališču Koper: v drami, ki govori o zapuščenih, umirajočih prekmurskih kmetijah in vaseh, je interpretiral ostarelega kmeta Paverja, tradiciji zavezanega poštenjaka in posebneža, ki ga z enako močjo lomi občutek, da je nemočna priča nezadržnemu izginjanju vsega kmečkega in dejstvu, da mlada generacija na to brez pomislekov pristaja.


Odigral je preko 130 vlog, gledalcem pa bo ostal v spominu predvsem po svojih komičnih umetninah. Za svoje delo je prejel [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|nagrado Prešernovega sklada]] leta 1980.
Za svoje delo je 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1991 je bil izbran za Prekmurca leta, prejel je nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca MGL v sezoni 1964/65, 2006 je postal častni občan Dobrovnika, 2013 pa ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo nagradilo z odličjem Marija Vera.


Leta 2019 je pri Pomurski akademsko-znanstveni uniji izšel njegov avtobiografski roman ''Moja zgodba'' s podnaslovom ''Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi''.


Slovenskemu občinstvu pa se je najbolj približal z monodramo ''[[Poredušov Janoš]]'', ki jo je sam napisal in izvajal ter poskrbel tudi za knjižno objavo leta 1998.
==Video==
{{#embed:vimeo| 31871939}}
Poredušov Janoš, monodrama, 1997, RTV Slovenija


==Vloge v gledališču==
==Vloge v gledališču==
Vrstica 66: Vrstica 66:
*2008 ''Štorklje umirajo''
*2008 ''Štorklje umirajo''
*1992 ''Poredušov Januš''
*1992 ''Poredušov Januš''
==Vloge na filmu in televiziji==


==Vloge na radiu==
 
==Vloge v filmu in televiziji==
*2012 ''Srečen za umret''
*2007 ''Vučko''
*1997 ''Poredušov Janoš''
*1987 ''Živela svoboda''
*1985 ''Christophoros''
*1984 ''Veselo gostivanje''
*1984 ''Nobeno sonce''
*1982 ''Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica''
*1968 ''Peta zaseda''
 
==Nagrade==
==Nagrade==
*2013 [[Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije|Igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo]], Odličje ''Marija Vera'' ([http://www.veza.sigledal.org/prispevki/evgen-car-prejme-odlicje-marija-vera obrazložitev])
*2013 [[Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije|Igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo]], Odličje ''Marija Vera'' ([http://www.veza.sigledal.org/prispevki/evgen-car-prejme-odlicje-marija-vera obrazložitev])
Vrstica 80: Vrstica 90:
==Fotogalerija==
==Fotogalerija==
<gallery>
<gallery>
Slika:Car-1.jpg|Alexandre Dumas, sin – Žarko Petan: Dama s kamelijami, 1988/89, režija Žarko Petan | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-1.jpg|Alexandre Dumas, sin – Žarko Petan: ''Dama s kamelijami'', 1988/89, režija Žarko Petan | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-2.jpg|Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 1989/90, režija Zvone Šedlbauer | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-2.jpg|Anton Tomaž Linhart: ''Ta veseli dan ali Matiček se ženi'', 1989/90, režija Zvone Šedlbauer | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-3.jpg|John Millington Synge: Junak z zahoda, 1989/90, režija Eduard Miler | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-3.jpg|John Millington Synge: ''Junak z zahoda'', 1989/90, režija Eduard Miler | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-4.jpg|Tone Partljič, Štajerc v Ljubljani, MGL, 1994/95, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-4.jpg|Tone Partljič, ''Štajerc v Ljubljani'', MGL, 1994/95, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-5.jpg|Evgen Car: Poredušov Janoš, 1994/95, avtorski projekt | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-5.jpg|Evgen Car: ''Poredušov Janoš'', 1994/95, avtorski projekt | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-6.jpg|Tone Partljič: Politika, bolezen moja, 1996/97, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-6.jpg|Tone Partljič: ''Politika, bolezen moja'', 1996/97, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-7.jpg|George Bernard Shaw: Pigmalion, 1998/1999, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-7.jpg|George Bernard Shaw: ''Pigmalion'', 1998/1999, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-8.jpg|Reginald Rose: Dvanajst jeznih mož, 2003/04, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-8.jpg|Reginald Rose: ''Dvanajst jeznih mož'', 2003/04, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-9b.jpg|Matjaž Zupančič: Bolje tič v roki kot tat na strehi, 2004/05, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-9b.jpg|Matjaž Zupančič: ''Bolje tič v roki kot tat na strehi'', 2004/05, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-10.jpg|William Shakespeare, Hamlet, 2005/06, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko
Slika:Car-10.jpg|William Shakespeare, ''Hamlet'', 2005/06, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko
</gallery>
</gallery>


==Viri in literatura==
==Viri in literatura==
*''Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon.'' Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
* [https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020900// Evgen Car (Slovenska biografija)]


==Zunanje povezave==
==Zunanje povezave==
 
*[http://www.mgl.si/  MGL]
[http://www.mgl.si/  MGL]
*[http://www.dnevnik.si/kultura/1042224701 Evgen Car: Pri filmu igrajo samo oči - www.dnevnik.si, 25.11.2008]
 
*[http://www.veza.sigledal.org/prispevki/srečni-če-smo-vsaj-malo-nesrečni Intervju z Evgenom Carjem - www.sigledal.org, 21.1.2011]
[http://www.veza.sigledal.org/prispevki/srečni-če-smo-vsaj-malo-nesrečni Intervju z Evgenom Carjem - www.sigledal.org]
*[http://4d.rtvslo.si/arhiv/igralci-brez-maske/174313208 Evgen Car - Igralec, pesnik in dramatik, ponosni Prekmurec, oddaja Igralci brez maske, 1. del - www.rtvslo.si, 10.01.2015]
*[http://4d.rtvslo.si/arhiv/igralci-brez-maske/174313211 Evgen Car - Igralec, pesnik in dramatik, ponosni Prekmurec, oddaja Igralci brez maske, 2. del - www.rtvslo.si, 11.01.2015]

Trenutna redakcija s časom 08:25, 10. maj 2023


Foto: Tone Stojko

Življenjepis

Osnovno šolo je obiskoval v Dobrovniku (1951−55), nižjo gimnazijo v Lendavi (1955−59), višjo gimnazijo pa v Murski Soboti (1959−63). Po maturi je vpisal študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani (1963−68), kjer je z vlogo Zdravnika v Lepi Vidi Ivana Cankarja absolviral (1968) in 1974 diplomiral. Že med študijem je sodeloval z Mladinskim gledališčem v Ljubljani (kasneje imenovano Slovensko mladinsko gledališče), s sezono 1968/69 se je zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Drama Maribor in tam služboval do konca 1979. Od 1980 pa do upokojitve 2008 je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Po upokojitvi je sodeloval z MGL, Gledališčem Koper (GK) in Slovenskim ljudskim gledališčem v Celju (SLG Celje). Ob igralskem poklicu se je uveljavil tudi kot avtor dramskih besedil in uspešen vinogradnik.

Čeprav so v Carjevem obsežnem opusu prevladovale manjše, epizodne vloge, te niso bile odigrane nič manj premišljeno, skrbno in natančno kot t. i. nosilne vloge; igralca je vselej vodila ustvarjalna volja po oblikovanju karakternih potez upodabljanih likov. Za njegov igralski razvoj je bila pomembna vloga mladega posestnika Dolinarja v Lepi Vidi (1969) Ivana Cankarja. Med pomembnejšimi stvaritvami na odru mariborske Drame sta vlogi Jermana v komediji Oskubite jastreba (1977) Toneta Partljiča in Violinista v Klavnici (1978) Sławomira Mrožka. Sprva srhljivo smešna, z razvojem igre pa vse bolj razvidna Jermanova želja po odločnosti in moči se je v Carjevi interpretaciji stopnjevala do končnega tragičnega zloma. Kot Violinist je s premišljeno stilizacijo razvijal lik od infantilnosti učečega se in od oblastniške matere povsem odvisnega goslača mimo plašnega ljubimca do samozavestnega virtuoza in nič manj absolutnega mesarja. Z Don Juanom v igri Hansa Dietricha Grabbeja Don Juan in Faust (1979) je ustvaril zrelo vlogo, v kateri so se kot izrazne plasti druga za drugo nalagali neutajljivo uživaštvo, polaščevalska gnanost in suha ironija.

Kot na začetku njegove profesionalne igralske poti ga je tudi v MGL pričakal Ivan Cankar, tokrat s Hlapci (1980), v katerih je Car odigral Krčmarja. Da je gledališče z njim dobilo komika širokega registra, je pokazal kot Oče Mullarkey v igri Mili bog v nebesih (1981), igralska mojstrovina pa je bil Carjev Alfred Doolittle v Pigmalionu (1983) Georgea Bernarda Shawa: sijajno je poudaril brezmejno svobodo simpatičnega prevaranta, njegovo očarljivo preračunljivost, naravno bistrost in zgovornost. Sledilo je desetletje manjših vlog, številne med njimi v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike. Izpostaviti velja vlogo v drami Žarka Petana Dachauski procesi (1988), v kateri je Car kot Tožilec zelo subtilno in natančno odigral lik tožilca, ki se v lastni pravdi razkrije kot krivec ter na neki način tudi kot (tragična) žrtev. Nemara najžlahtnejšo stvaritev iz tega obdobja je oblikoval v drami Smrt trgovskega potnika (1994) Arthurja Millerja; v tipično epizodni vlogi Charleyja je ustvaril enega najizrazitejših drobnih, človeško subtilno izrisanih karakternih likov te drame in znova dokazal, da je občutljiv, izjemno dragocen soigralec. Ob izteku 1994 je krstno uprizoril lastno monodramo Poredušov Janoš, v kateri je v polni meri zažarel igralčev topli, širokosrčni humor, prepojen s plemenitim sentimentom in osvajajočim temperamentom. V letih, ki so sledila, je na odru MGL oblikoval kar štiri vloge v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet, niz vlog v uprizoritvah slovenske dramatike pa je kot gost v Prešernovem gledališču Kranj dopolnil z vlogo Prisednika senata v dramoletu Dominika Smoleta Zlata čeveljčka (1995); to je bila vehementna, bogata, med razkošno karakterno komiko ter prepirljivo, razdražljivo senilno zlobo razpeta izrazito ekspresivna igra in povsem nova igralska podoba Carja. V drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja je na odru MGL z uspehom preigraval klasični repertoar, novo igralsko mojstrovino je oblikoval z vlogo Edgarja v drami Henrika Ibsena Divja račka (2000): liku starega, propadlega častnika je dal veličino, ga prežel s toplino ter tihim in globokim razumevanjem. V novem tisočletju je preigraval klasični in sodobni repertoar v razponu od komedije do tragedije, težišče pa je bilo zopet na uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike. V kompilaciji Cankarjeve Lepe Vide z zgodnejšimi fragmenti dela Hrepenenje – Hamlet iz Cukrarne (2001) Mileta Koruna je kot Dolinar v svoji pragmatični omejenosti na komično učinkovit način zaman iskal odgovore na vprašanja o ženini odmaknjenosti. V krstni uprizoritvi Jančarjeve igre Lahka konjenica (2008) je – tedaj že kot gost v gledališču, v katerem je ustvarjal skoraj trideset let – pretehtano, s skrbno odmerjenimi izraznimi sredstvi izoblikoval stvarnega, človeško toplega Župnika. Rodnemu Prekmurju je svojevrsten spomenik postavil z dramo Štrki umirajo (2008), ki so jo pod naslovom Štorklje umirajo (2011) krstno uprizorili v Gledališču Koper: v drami, ki govori o zapuščenih, umirajočih prekmurskih kmetijah in vaseh, je interpretiral ostarelega kmeta Paverja, tradiciji zavezanega poštenjaka in posebneža, ki ga z enako močjo lomi občutek, da je nemočna priča nezadržnemu izginjanju vsega kmečkega in dejstvu, da mlada generacija na to brez pomislekov pristaja.

Za svoje delo je 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1991 je bil izbran za Prekmurca leta, prejel je nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca MGL v sezoni 1964/65, 2006 je postal častni občan Dobrovnika, 2013 pa ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo nagradilo z odličjem Marija Vera.

Leta 2019 je pri Pomurski akademsko-znanstveni uniji izšel njegov avtobiografski roman Moja zgodba s podnaslovom Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi.

Video

Video na vimeo.com

Poredušov Janoš, monodrama, 1997, RTV Slovenija

Vloge v gledališču

2011-

2001-2010

1991-2000

1981-1990

Drame

  • 2008 Štorklje umirajo
  • 1992 Poredušov Januš


Vloge v filmu in televiziji

  • 2012 Srečen za umret
  • 2007 Vučko
  • 1997 Poredušov Janoš
  • 1987 Živela svoboda
  • 1985 Christophoros
  • 1984 Veselo gostivanje
  • 1984 Nobeno sonce
  • 1982 Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica
  • 1968 Peta zaseda

Nagrade


Fotogalerija

Viri in literatura

Zunanje povezave