Evgen Car: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
|||
| (24 vmesnih redakcij 5 uporabnikov ni prikazanih) | |||
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
<div style="float: right">[[Slika: | <div style="float: right">[[Slika:Car.JPG|400px|Foto: Tone Stojko]]</div> | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Osnovno šolo je obiskoval v Dobrovniku (1951−55), nižjo gimnazijo v Lendavi (1955−59), višjo gimnazijo pa v Murski Soboti (1959−63). Po maturi je vpisal študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani (1963−68), kjer je z vlogo Zdravnika v ''Lepi Vidi'' Ivana Cankarja absolviral (1968) in 1974 diplomiral. Že med študijem je sodeloval z Mladinskim gledališčem v Ljubljani (kasneje imenovano Slovensko mladinsko gledališče), s sezono 1968/69 se je zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Drama Maribor in tam služboval do konca 1979. Od 1980 pa do upokojitve 2008 je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Po upokojitvi je sodeloval z MGL, Gledališčem Koper (GK) in Slovenskim ljudskim gledališčem v Celju (SLG Celje). Ob igralskem poklicu se je uveljavil tudi kot avtor dramskih besedil in uspešen vinogradnik. | |||
Čeprav so v Carjevem obsežnem opusu prevladovale manjše, epizodne vloge, te niso bile odigrane nič manj premišljeno, skrbno in natančno kot t. i. nosilne vloge; igralca je vselej vodila ustvarjalna volja po oblikovanju karakternih potez upodabljanih likov. Za njegov igralski razvoj je bila pomembna vloga mladega posestnika Dolinarja v ''Lepi Vidi'' (1969) Ivana Cankarja. Med pomembnejšimi stvaritvami na odru mariborske Drame sta vlogi Jermana v komediji ''Oskubite jastreba'' (1977) Toneta Partljiča in Violinista v ''Klavnici'' (1978) Sławomira Mrožka. Sprva srhljivo smešna, z razvojem igre pa vse bolj razvidna Jermanova želja po odločnosti in moči se je v Carjevi interpretaciji stopnjevala do končnega tragičnega zloma. Kot Violinist je s premišljeno stilizacijo razvijal lik od infantilnosti učečega se in od oblastniške matere povsem odvisnega goslača mimo plašnega ljubimca do samozavestnega virtuoza in nič manj absolutnega mesarja. Z Don Juanom v igri Hansa Dietricha Grabbeja ''Don Juan in Faust'' (1979) je ustvaril zrelo vlogo, v kateri so se kot izrazne plasti druga za drugo nalagali neutajljivo uživaštvo, polaščevalska gnanost in suha ironija. | |||
Kot na začetku njegove profesionalne igralske poti ga je tudi v MGL pričakal Ivan Cankar, tokrat s ''Hlapci'' (1980), v katerih je Car odigral Krčmarja. Da je gledališče z njim dobilo komika širokega registra, je pokazal kot Oče Mullarkey v igri ''Mili bog v nebesih'' (1981), igralska mojstrovina pa je bil Carjev Alfred Doolittle v ''Pigmalionu'' (1983) Georgea Bernarda Shawa: sijajno je poudaril brezmejno svobodo simpatičnega prevaranta, njegovo očarljivo preračunljivost, naravno bistrost in zgovornost. Sledilo je desetletje manjših vlog, številne med njimi v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike. Izpostaviti velja vlogo v drami Žarka Petana ''Dachauski procesi'' (1988), v kateri je Car kot Tožilec zelo subtilno in natančno odigral lik tožilca, ki se v lastni pravdi razkrije kot krivec ter na neki način tudi kot (tragična) žrtev. Nemara najžlahtnejšo stvaritev iz tega obdobja je oblikoval v drami ''Smrt trgovskega potnika'' (1994) Arthurja Millerja; v tipično epizodni vlogi Charleyja je ustvaril enega najizrazitejših drobnih, človeško subtilno izrisanih karakternih likov te drame in znova dokazal, da je občutljiv, izjemno dragocen soigralec. Ob izteku 1994 je krstno uprizoril lastno monodramo ''Poredušov Janoš'', v kateri je v polni meri zažarel igralčev topli, širokosrčni humor, prepojen s plemenitim sentimentom in osvajajočim temperamentom. V letih, ki so sledila, je na odru MGL oblikoval kar štiri vloge v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet, niz vlog v uprizoritvah slovenske dramatike pa je kot gost v Prešernovem gledališču Kranj dopolnil z vlogo Prisednika senata v dramoletu Dominika Smoleta ''Zlata čeveljčka'' (1995); to je bila vehementna, bogata, med razkošno karakterno komiko ter prepirljivo, razdražljivo senilno zlobo razpeta izrazito ekspresivna igra in povsem nova igralska podoba Carja. V drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja je na odru MGL z uspehom preigraval klasični repertoar, novo igralsko mojstrovino je oblikoval z vlogo Edgarja v drami Henrika Ibsena ''Divja račka'' (2000): liku starega, propadlega častnika je dal veličino, ga prežel s toplino ter tihim in globokim razumevanjem. V novem tisočletju je preigraval klasični in sodobni repertoar v razponu od komedije do tragedije, težišče pa je bilo zopet na uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike. V kompilaciji Cankarjeve ''Lepe Vide'' z zgodnejšimi fragmenti dela ''Hrepenenje – Hamlet iz Cukrarne'' (2001) Mileta Koruna je kot Dolinar v svoji pragmatični omejenosti na komično učinkovit način zaman iskal odgovore na vprašanja o ženini odmaknjenosti. V krstni uprizoritvi Jančarjeve igre ''Lahka konjenica'' (2008) je – tedaj že kot gost v gledališču, v katerem je ustvarjal skoraj trideset let – pretehtano, s skrbno odmerjenimi izraznimi sredstvi izoblikoval stvarnega, človeško toplega Župnika. Rodnemu Prekmurju je svojevrsten spomenik postavil z dramo ''Štrki umirajo'' (2008), ki so jo pod naslovom ''Štorklje umirajo'' (2011) krstno uprizorili v Gledališču Koper: v drami, ki govori o zapuščenih, umirajočih prekmurskih kmetijah in vaseh, je interpretiral ostarelega kmeta Paverja, tradiciji zavezanega poštenjaka in posebneža, ki ga z enako močjo lomi občutek, da je nemočna priča nezadržnemu izginjanju vsega kmečkega in dejstvu, da mlada generacija na to brez pomislekov pristaja. | |||
Za svoje delo je 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1991 je bil izbran za Prekmurca leta, prejel je nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca MGL v sezoni 1964/65, 2006 je postal častni občan Dobrovnika, 2013 pa ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo nagradilo z odličjem Marija Vera. | |||
Leta 2019 je pri Pomurski akademsko-znanstveni uniji izšel njegov avtobiografski roman ''Moja zgodba'' s podnaslovom ''Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi''. | |||
==Video== | |||
{{#embed:vimeo| 31871939}} | |||
Poredušov Janoš, monodrama, 1997, RTV Slovenija | |||
==Vloge v gledališču== | ==Vloge v gledališču== | ||
| Vrstica 68: | Vrstica 66: | ||
*2008 ''Štorklje umirajo'' | *2008 ''Štorklje umirajo'' | ||
*1992 ''Poredušov Januš'' | *1992 ''Poredušov Januš'' | ||
==Vloge | |||
==Vloge v filmu in televiziji== | |||
*2012 ''Srečen za umret'' | |||
*2007 ''Vučko'' | |||
*1997 ''Poredušov Janoš'' | |||
*1987 ''Živela svoboda'' | |||
*1985 ''Christophoros'' | |||
*1984 ''Veselo gostivanje'' | |||
*1984 ''Nobeno sonce'' | |||
*1982 ''Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica'' | |||
*1968 ''Peta zaseda'' | |||
==Nagrade== | ==Nagrade== | ||
*2013 [[Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije|Igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo]], Odličje ''Marija Vera'' | *2013 [[Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije|Igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo]], Odličje ''Marija Vera'' ([http://www.veza.sigledal.org/prispevki/evgen-car-prejme-odlicje-marija-vera obrazložitev]) | ||
*nagrada vesna za najboljšo moško vlogo v kratkem filmu Matevža Luzarja Vučko na 11. Festivalu slovenskega filma v Portorožu | |||
*1995 [[Dnevnikova nagrada za umetniški dosežek]] (najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95) | *1995 [[Dnevnikova nagrada za umetniški dosežek]] (najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95) | ||
*1991 Prekmurec leta | *1991 Prekmurec leta | ||
*1980 [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|nagrada Prešernovega sklada]] | *1980 [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|nagrada Prešernovega sklada]] | ||
==Fotogalerija== | |||
<gallery> | |||
Slika:Car-1.jpg|Alexandre Dumas, sin – Žarko Petan: ''Dama s kamelijami'', 1988/89, režija Žarko Petan | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-2.jpg|Anton Tomaž Linhart: ''Ta veseli dan ali Matiček se ženi'', 1989/90, režija Zvone Šedlbauer | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-3.jpg|John Millington Synge: ''Junak z zahoda'', 1989/90, režija Eduard Miler | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-4.jpg|Tone Partljič, ''Štajerc v Ljubljani'', MGL, 1994/95, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-5.jpg|Evgen Car: ''Poredušov Janoš'', 1994/95, avtorski projekt | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-6.jpg|Tone Partljič: ''Politika, bolezen moja'', 1996/97, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-7.jpg|George Bernard Shaw: ''Pigmalion'', 1998/1999, režija Boris Kobal | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-8.jpg|Reginald Rose: ''Dvanajst jeznih mož'', 2003/04, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-9b.jpg|Matjaž Zupančič: ''Bolje tič v roki kot tat na strehi'', 2004/05, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko | |||
Slika:Car-10.jpg|William Shakespeare, ''Hamlet'', 2005/06, režija Matjaž Zupančič | Foto: Tone Stojko | |||
</gallery> | |||
==Viri in literatura== | ==Viri in literatura== | ||
* | * [https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020900// Evgen Car (Slovenska biografija)] | ||
==Zunanje povezave== | ==Zunanje povezave== | ||
*[http://www.mgl.si/ MGL] | |||
[http://www.mgl.si/ MGL] | *[http://www.dnevnik.si/kultura/1042224701 Evgen Car: Pri filmu igrajo samo oči - www.dnevnik.si, 25.11.2008] | ||
*[http://www.veza.sigledal.org/prispevki/srečni-če-smo-vsaj-malo-nesrečni Intervju z Evgenom Carjem - www.sigledal.org, 21.1.2011] | |||
[http://www.veza.sigledal.org/prispevki/srečni-če-smo-vsaj-malo-nesrečni Intervju z Evgenom Carjem - www.sigledal.org] | *[http://4d.rtvslo.si/arhiv/igralci-brez-maske/174313208 Evgen Car - Igralec, pesnik in dramatik, ponosni Prekmurec, oddaja Igralci brez maske, 1. del - www.rtvslo.si, 10.01.2015] | ||
*[http://4d.rtvslo.si/arhiv/igralci-brez-maske/174313211 Evgen Car - Igralec, pesnik in dramatik, ponosni Prekmurec, oddaja Igralci brez maske, 2. del - www.rtvslo.si, 11.01.2015] | |||
Trenutna redakcija s časom 08:25, 10. maj 2023
Življenjepis
Osnovno šolo je obiskoval v Dobrovniku (1951−55), nižjo gimnazijo v Lendavi (1955−59), višjo gimnazijo pa v Murski Soboti (1959−63). Po maturi je vpisal študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani (1963−68), kjer je z vlogo Zdravnika v Lepi Vidi Ivana Cankarja absolviral (1968) in 1974 diplomiral. Že med študijem je sodeloval z Mladinskim gledališčem v Ljubljani (kasneje imenovano Slovensko mladinsko gledališče), s sezono 1968/69 se je zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Drama Maribor in tam služboval do konca 1979. Od 1980 pa do upokojitve 2008 je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Po upokojitvi je sodeloval z MGL, Gledališčem Koper (GK) in Slovenskim ljudskim gledališčem v Celju (SLG Celje). Ob igralskem poklicu se je uveljavil tudi kot avtor dramskih besedil in uspešen vinogradnik.
Čeprav so v Carjevem obsežnem opusu prevladovale manjše, epizodne vloge, te niso bile odigrane nič manj premišljeno, skrbno in natančno kot t. i. nosilne vloge; igralca je vselej vodila ustvarjalna volja po oblikovanju karakternih potez upodabljanih likov. Za njegov igralski razvoj je bila pomembna vloga mladega posestnika Dolinarja v Lepi Vidi (1969) Ivana Cankarja. Med pomembnejšimi stvaritvami na odru mariborske Drame sta vlogi Jermana v komediji Oskubite jastreba (1977) Toneta Partljiča in Violinista v Klavnici (1978) Sławomira Mrožka. Sprva srhljivo smešna, z razvojem igre pa vse bolj razvidna Jermanova želja po odločnosti in moči se je v Carjevi interpretaciji stopnjevala do končnega tragičnega zloma. Kot Violinist je s premišljeno stilizacijo razvijal lik od infantilnosti učečega se in od oblastniške matere povsem odvisnega goslača mimo plašnega ljubimca do samozavestnega virtuoza in nič manj absolutnega mesarja. Z Don Juanom v igri Hansa Dietricha Grabbeja Don Juan in Faust (1979) je ustvaril zrelo vlogo, v kateri so se kot izrazne plasti druga za drugo nalagali neutajljivo uživaštvo, polaščevalska gnanost in suha ironija.
Kot na začetku njegove profesionalne igralske poti ga je tudi v MGL pričakal Ivan Cankar, tokrat s Hlapci (1980), v katerih je Car odigral Krčmarja. Da je gledališče z njim dobilo komika širokega registra, je pokazal kot Oče Mullarkey v igri Mili bog v nebesih (1981), igralska mojstrovina pa je bil Carjev Alfred Doolittle v Pigmalionu (1983) Georgea Bernarda Shawa: sijajno je poudaril brezmejno svobodo simpatičnega prevaranta, njegovo očarljivo preračunljivost, naravno bistrost in zgovornost. Sledilo je desetletje manjših vlog, številne med njimi v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike. Izpostaviti velja vlogo v drami Žarka Petana Dachauski procesi (1988), v kateri je Car kot Tožilec zelo subtilno in natančno odigral lik tožilca, ki se v lastni pravdi razkrije kot krivec ter na neki način tudi kot (tragična) žrtev. Nemara najžlahtnejšo stvaritev iz tega obdobja je oblikoval v drami Smrt trgovskega potnika (1994) Arthurja Millerja; v tipično epizodni vlogi Charleyja je ustvaril enega najizrazitejših drobnih, človeško subtilno izrisanih karakternih likov te drame in znova dokazal, da je občutljiv, izjemno dragocen soigralec. Ob izteku 1994 je krstno uprizoril lastno monodramo Poredušov Janoš, v kateri je v polni meri zažarel igralčev topli, širokosrčni humor, prepojen s plemenitim sentimentom in osvajajočim temperamentom. V letih, ki so sledila, je na odru MGL oblikoval kar štiri vloge v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet, niz vlog v uprizoritvah slovenske dramatike pa je kot gost v Prešernovem gledališču Kranj dopolnil z vlogo Prisednika senata v dramoletu Dominika Smoleta Zlata čeveljčka (1995); to je bila vehementna, bogata, med razkošno karakterno komiko ter prepirljivo, razdražljivo senilno zlobo razpeta izrazito ekspresivna igra in povsem nova igralska podoba Carja. V drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja je na odru MGL z uspehom preigraval klasični repertoar, novo igralsko mojstrovino je oblikoval z vlogo Edgarja v drami Henrika Ibsena Divja račka (2000): liku starega, propadlega častnika je dal veličino, ga prežel s toplino ter tihim in globokim razumevanjem. V novem tisočletju je preigraval klasični in sodobni repertoar v razponu od komedije do tragedije, težišče pa je bilo zopet na uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike. V kompilaciji Cankarjeve Lepe Vide z zgodnejšimi fragmenti dela Hrepenenje – Hamlet iz Cukrarne (2001) Mileta Koruna je kot Dolinar v svoji pragmatični omejenosti na komično učinkovit način zaman iskal odgovore na vprašanja o ženini odmaknjenosti. V krstni uprizoritvi Jančarjeve igre Lahka konjenica (2008) je – tedaj že kot gost v gledališču, v katerem je ustvarjal skoraj trideset let – pretehtano, s skrbno odmerjenimi izraznimi sredstvi izoblikoval stvarnega, človeško toplega Župnika. Rodnemu Prekmurju je svojevrsten spomenik postavil z dramo Štrki umirajo (2008), ki so jo pod naslovom Štorklje umirajo (2011) krstno uprizorili v Gledališču Koper: v drami, ki govori o zapuščenih, umirajočih prekmurskih kmetijah in vaseh, je interpretiral ostarelega kmeta Paverja, tradiciji zavezanega poštenjaka in posebneža, ki ga z enako močjo lomi občutek, da je nemočna priča nezadržnemu izginjanju vsega kmečkega in dejstvu, da mlada generacija na to brez pomislekov pristaja.
Za svoje delo je 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1991 je bil izbran za Prekmurca leta, prejel je nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca MGL v sezoni 1964/65, 2006 je postal častni občan Dobrovnika, 2013 pa ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo nagradilo z odličjem Marija Vera.
Leta 2019 je pri Pomurski akademsko-znanstveni uniji izšel njegov avtobiografski roman Moja zgodba s podnaslovom Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi.
Video
Poredušov Janoš, monodrama, 1997, RTV Slovenija
Vloge v gledališču
2011-
- 2011 Martin Paver; Evgen Car Štorklje umirajo, r. Dušan Jovanović, Gledališče Koper
2001-2010
- 2008 Župnik; Drago Jančar Lahka konjenica, r. Zvone Šedlbauer, MGL
- 2006 Sodnik, prof. dr. Franz-Xaver Müller; Boris A. Novak Lipicanci gredo v Strasbourg, r. Zvone Šedlbauer, MGL
1991-2000
- 2000 Stari Ekdal; Henrik Ibsen Divja račka, r. Meta Hočevar, Mestno gledališče ljubljansko
- 2000 Polonij; Janusz Glowacki Fortinbras je pijan, r. Zijah A. Sokolović, Mestno gledališče ljubljansko
- 2000 Baron Gentz; Milan Dekleva/Mojca Kranjc/Alja Predan 1821. Historično-ljubavni igrokaz, r. Zvone Šedlbauer, Mestno gledališče ljubljansko
- 1999 Jožef; Evald Flisar Sončne pege, r. Dušan Mlakar, Mestno gledališče ljubljansko
- 1999 Alfred Doolittle; Bernard Shaw Pigmalion, r. Boris Kobal, Mestno gledališče ljubljansko
- 1999 Maecenas; William Shakespeare Antonij in Kleopatra, r. Zvone Šedlbauer, Mestno gledališče ljubljansko
- 1998 Viktor Jager; Curth Flatow Moški, ki si ne upa, r. Zvone Šedlbauer, Mestno gledališče ljubljansko
- 1997 Kleant; Jean Baptiste Poquelin Moliere Tartuffe, r. Mile Korun, Mestno gledališče ljubljansko
- 1997 Trije katedralski duhovni; Thomas Stearns Eliot Umor v katedrali, r. Jernej Lorenci, MGL
- 1996 Ivan Smuk; Tone Partljič Politika, bolezen moja, r. Boris Kobal, MGL
- 1996 Alfieri; Arthur Miller Pogled z mostu, r. Mario Uršič, MGL
- 1996 Kralj Venceslas; Alfred Jarry Kralj Ubu, r. Bojan Jablanovec, MGL
- 1995 Duhovnik; Evald Flisar Iztrohnjeno srce, r. Zvone Šedlbauer, MGL
- 1995 Zlatko Lasbaher; Tone Partljič Štajerc v Ljubljani, r. Boris Kobal, MGL
- 1995 Dr. Prisednik senata; Dominik Smole Zlata čeveljčka, r. Matjaž Zupančič, Prešernovo gledališče Kranj
- 1994 Marko; Evald Flisar Stric iz Amerike, r. Dušan Mlakar, MGL
- 1994 Charles James Fox; Alan Bennett Blaznost Jurija III., r. Vinko Möderndorfer, Mestno gledališče ljubljansko
- 1994 Charley; Arthur Miller Smrt trgovskega potnika, r. Žarko Petan, Mestno gledališče ljubljansko
- 1993 dr. Pavel Gruden; Ivan Cankar Za narodov blagor, r. Mile Korun, Mestno gledališče ljubljansko
- 1991 Baron Cedro; Carlo Goldoni Pahljača, r. Katja Pegan, MGL
- 1991 William Shakespeare; Ephraim Kishon Bil je škrjanec, r. Boris Kobal, MGL
1981-1990
- 1990 Stari gospod; Dane Zajc Potohodec, r. Mile Korun, MGL
- 1990 Bokčilo; Marin Držić Dundo Maroje, r. Radoslav Zlatan Dorić, MGL
- 1989 Žužek; Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi, r. Zvone Šedlbauer, MGL
- 1989 Michael James; John Millington Synge Junak z zahoda, r. Eduard Miler, MGL
- 1989 Grof de Giray; Alexandre Dumas Dama s kamelijami, r. Žarko Petan, MGL
- 1989 Dr. Ninković; Branislav Nušić Gospa ministrica, r. Miran Herzog, MGL
- 1988 Tožilec; Žarko Petan Dachauski procesi, r. Žarko Petan, MGL
- 1988 Herman II. Celjski; Oton Župančič Veronika Deseniška, r. Vinko Möderndorfer, MGL
- 1987 Gremio; William Shakespeare Ukročena trmoglavka, r. Žarko Petan, MGL
- 1987 Vodja zbora; Milan Jesih Ptiči, r. Barbara Hieng, MGL
- 1980 Brezdomec; Tone Čufar Ščurki, r. Aleš Jan, Drama SNG Maribor
Drame
- 2008 Štorklje umirajo
- 1992 Poredušov Januš
Vloge v filmu in televiziji
- 2012 Srečen za umret
- 2007 Vučko
- 1997 Poredušov Janoš
- 1987 Živela svoboda
- 1985 Christophoros
- 1984 Veselo gostivanje
- 1984 Nobeno sonce
- 1982 Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica
- 1968 Peta zaseda
Nagrade
- 2013 Igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo, Odličje Marija Vera (obrazložitev)
- nagrada vesna za najboljšo moško vlogo v kratkem filmu Matevža Luzarja Vučko na 11. Festivalu slovenskega filma v Portorožu
- 1995 Dnevnikova nagrada za umetniški dosežek (najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95)
- 1991 Prekmurec leta
- 1980 nagrada Prešernovega sklada
Fotogalerija
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Foto: Tone Stojko
Viri in literatura
Zunanje povezave
- MGL
- Evgen Car: Pri filmu igrajo samo oči - www.dnevnik.si, 25.11.2008
- Intervju z Evgenom Carjem - www.sigledal.org, 21.1.2011
- Evgen Car - Igralec, pesnik in dramatik, ponosni Prekmurec, oddaja Igralci brez maske, 1. del - www.rtvslo.si, 10.01.2015
- Evgen Car - Igralec, pesnik in dramatik, ponosni Prekmurec, oddaja Igralci brez maske, 2. del - www.rtvslo.si, 11.01.2015