Bine Matoh: Razlika med redakcijama
Vrstica 176: Vrstica 176:
==Nagrade==
==Nagrade==
*2004 [[Borštnikov prstan|Borštnikova nagrada]] [[Bine Matoh/nagrade|obrazložitev]]
*2004 [[Borštnikov prstan|Borštnikova nagrada]] [[Bine Matoh/nagrade|obrazložitev]]
*1997 [[Severjeva nagrada]] za igro, za vlogi '''Hildebranda''' (Zupančič ''Čarobnice'', SNG Nova Gorica) in '''Richarda''' v (Shakespear ''Kralj Richard'', SNG Nova Gorica, SSG Trst)
Tretjem
*1995 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikova nagrada]] za igro, za vlogo '''Hackerja''' (Barker ''Ljubezen dobrega moža'', PDG Nova Gorica)
*1995 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikova nagrada]] za igro, za vlogo '''Hackerja''' (Barker ''Ljubezen dobrega moža'', PDG Nova Gorica)
*1988 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikova nagrada]] za igro, za vlogo '''Petra Pajota''' (Strniša ''Ljudožerci'', PDG Nova Gorica)
*1988 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikova nagrada]] za igro, za vlogo '''Petra Pajota''' (Strniša ''Ljudožerci'', PDG Nova Gorica)

Redakcija: 13:12, 22. november 2013

Življenjepis

Igralec Bine Matoh se je rodil v Zemlju, 16. maja 1946. Igralsko kariero je pričel na odru Šentjakobskega gledališča v Ljubljani (1964), jo nadaljeval v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, nakar se je odločil za študij igre na AGRFT v Ljubljani, ki ga je zaključil z vlogo Točaja v Strniševih Žabah. Za to kreacijo je leta 1980 prejel študentsko Prešernovo nagrado za ansambelsko igro, nagrado Festivala malih scen v Arezzu (prav tako za ansambelsko igro) in študentsko nagrado Sklada Staneta Severja posebej za to vlogo.

Že njegov prvi nastop v novogoriškem gledališču je pritegnil pozornost občinstva in kritike. O njegovi vlogi v drami Čigavo je moje življenje Briana Clarka (1980) je Jernej Novak zapisal: "Resnična vrednost predstave je v razponu čustev in psihičnih stanj subtilno oblikovana, zgolj na igralčevo mimiko in glas oprta, a vseskozi suverena figura Kena Harrisona v interpretaciji Bineta Matoha" (Dnevnik). V isti sezoni je zablestel z naslovno vlogo v predstavi Don Juan ali Kamniti gost J. B. Molièra. Dušan Željeznov je v Primorskem dnevniku opisal njegov lik: "Don Juana je odigral Bine Matoh bravurozno in kot vlito iz enega samega kosa, v tej tako raznoliki osebnosti je uspešno predstavljal zdaj cinika, zdaj iskreneža, zdaj vnetega ljubimca, pa spet utesnjenega človeka, ki hrepeni in se bori za osebno svobodo in sprostitev, hkrati pa se zaveda vseh človeških slabosti in omejenosti človekovega delovanja in obstoja, skratka, v njegovi vlogi je bilo čutiti predvsem človeka, ki sicer izziva usodo, a se ji, kljub nebu in višjim silam, ki ga stro, vseeno ne vda. Skratka, bil je tako molierovski Don Juan kot svobodni mladi človek hkrati." Leta 1982 je za vlogo Don Juana prejel Bronasto vrtnico 11. GSMO. Istega leta je prejel tudi Borštnikovo diplomo za interpretacijo Frana Levstika v uprizoritvi Kmeclove Levstikove smrti (1981). V zahtevni naslovni vlogi se je Bine Matoh "telesno in duševno povsem poistovetil z Levstikom in vrsti odlično oblikovanih vlog v novogoriškem gledališču dodal verjetno najboljšo, najpopolnejšo" (Toni Gomišček, Primorski dnevnik). Skupaj z Miro Lampe-Vujičić sta nastopila v Turrinijevi enodejanki Lov na podgane (1983): "Uigranost /.../ je dala pravo mero nemoči in tragičnosti mlademu paru, ki sta ga kot protagonista Lova na podgane oblikovala Mira Lampe-Vujičić kot Ona in Bine Matoh kot On. Oba sta, zaznamovana z otročjostjo in z nasilno, do samega sebe trdo, samoobrambno surovostjo ustvarila odrsko prepričljivo podobo v precep stisnjenega rodu, generacije, nemara kar človeštva, ki se še ne more odpovedati toplini bitja in ki ne zna, ne zmore s sarkazmom premagovati praznine in groze sveta, ki ga vidi" (Jernej Novak, Dnevnik). Svojevrstni lik je Bine Matoh ustvaril tudi kot Erigon v istoimenski predstavi Jordana Plevneša (1983) in v njem "znal pokazati od bolečine strtega in nemoči prizadetega psa do ciničnega in v lastni propad drvečega in končno na križ obešenega (razčetverjenega) junaka" (Vojko Cuder, Primorske novice). Za igralske stvaritve v uprizoritvah Levstikova smrt, Lov na podgane in Erigon je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada.

V sezoni 1984/85 je med ostalimi liki upodobil tudi Sanča Panso v Don Kihotu Bulgakova in Hermana v predstavi Ne krop ne voda F. X. Kroetza. Lik Sanča Pansa je odigral "z izjemno energijo in humorjem, zanosom in jezikavostjo, ki jima ni para" (Andrej Inkret, Delo), njegov Herman pa je bil "še ena izmed izredno intenzivnih, ostrih igralskih stvaritev Bineta Matoha" (Andrej Inkret, Naši razgledi).

Za ansambelsko igro v predstavi Ne krop ne voda je leta 1985 prejel Bronasto vrtnico 1. SGAJ.

V uprizoritvi Strniševih Ljudožercev (1987) je "Bine Matoh s prihuljeno, mačje tiholazno figuro spretnega klavca, z naravno gibkostjo cinika, ki svojo krvavo obrt porogljivo obrača v gladko igro besed ter z glasom, privzdignjenim do višine, ki izdaja gluhca, hkrati pa natančno lovi artistično zvočnost Strniševih asonanc, ustvaril malodane idealnega 'grozovitega klovna' Petra Pajota" (Jernej Novak, Dnevnik). Leta 1988 je za vlogo Petra Pajota prejel Sterijevo in Borštnikovo nagrado.

V sezoni 1988/89 je upodobil naslovno vlogo v Rostandovem delu Cyrano de Bergerac in Liguria v Machiavellijevi Mandragoli. Matoh je Cyranoja upodobil "skoraj popolnoma tako, kakor si predstavljamo, da je treba igrati tega dolgonosega Rostandovega mušketirja: s sarkazmom in z melanholično sentimentalnostjo, z bojevitim heroizmom, otožno ljubezensko nežnostjo in seveda z bolečino spričo svoje neznosne nosatosti - predvsem pa virtuozno v kompliciranih retoričnih in fizičnih nalogah, ki jih pred cyranojevskega igralca postavlja Rostandovo besedilo in ki jih resnično ni malo" (Andrej Inkret, Delo). Kot Ligurio je skupaj z Ivom Barišičem tvoril uspešni igralski tandem: "Za igralsko os uprizoritve sta zadolžena Bine Matoh kot bistroumni in premeteni Ligurio ter Ivo Barišič kot njegov skeptični kompanjon Siro. Matoh pospešuje in zavira komedijski vrtiljak z velikopoteznostjo in prezirljivostjo lisjaškega avtorja in režiserja osrednje spletke. /.../ Popolna predanost igri in zavest o minljivosti sta pomenski sidri njune igre" (Slavko Pezdir, Naši razgledi).

V Zajčevem Vorancu (1989) je oblikoval "naslovno vlogo trdega, zvestega in notranje razrvanega kmeta Voranca in nekakšnega sodobnega razpetega Kristusa z nadzirano zunanjo akcijo in skrbno zniansirano govorno interpretacijo besedila. V njegovi igri je mogoče odkriti prvine psihološkega realizma in popolnoma svobodnega oblikovanja igralskih korelatov Zajčeve poezije" (Slavko Pezdir, Naši razgledi).

V uprizoritvi Shepardovega Pokopanega otroka (1992) je "vlogo retardiranega psihično prizadetega in emocionalno ranjenega Tildna z izjemno zakompliciranim čustvenim življenjem, usodno obremenjenega z incestom in bolečo izgubo otroka, izoblikoval v enkratno sugestivno kreacijo, ki sta jo vseskozi vodila izjemna poglobljenost v intimni človeški svet in sublimirano izražena bolečina" (Jernej Novak, Neodvisni dnevnik).

Njegov don Jere v Marinkovićevi Gloriji (1993) je bil "ekstatičen eksperimentator, brezhiben fanatik, brez najmanjše rezerve prepričan v uspeh svojega podjetja, predvsem pa tudi v slavo, s katero mu bodo nebesa poplačala manipulacijo in potegavščino; in zato nazadnje še toliko bolj zgrožen sam nad sabo, ko spozna, da je ženska ljubezen silnejša od dogme in da v svojo cerkev ni priklical čudeža, temveč samo greh in nesrečo" (Andrej Inkret, Delo). V predstavi Henrik IV. L. Pirandella (1993) je bil "Bine Matoh kot naslovni junak imeniten, povsem suvereno in z izrednim razponom je preigraval odtenke hlinjene blaznosti, pomešane s cinično lucidnostjo; razplastenost in protislovnost Henrika je podajal izredno precizno in bil v tej težavni in protejski vlogi ves čas strašno prepričljiv" (Matej Bogataj, Republika).

Leta 1994 je igral Stotnika v uprizoritvi Strindbergove drame Oče. "Bine Matoh je ostajal središče dogajanja tudi takrat, ko ga ni bilo na odru, njegov Stotnik je psihološko izjedkano detajliran, korenine ima v podzavesti, ki je ni mogoče kontrolirati, njegov obup v prisilnem jopiču je bil pretresljiv" (Zdenka Lovec, Večer).

V predstavi ob odprtju nove gledališke hiše PDG Krst pri Savici Dominika Smoleta (1994) je nastopil kot Oglejski patriarh. "Bine Matoh je lik Patriarha utemeljil v močni odrski prezenci in retorični briljanci; njegov Patriarh se z vseskozi suvereno intelektualno superiornostjo poigrava na tanki črti, ki loči svet smisla od čistega instrumentalizma. Matohov Patriarh ve za smisel življenja, pozna pa tudi logiko institucije, moči, ki vlada svetu in uravnava tok življenja. V nasprotju s Črtomirom, ki ga vodi strast, se Patriarh z razumom giblje med rafiniranim cinizmom in igranim starčevskim samopomilovanjem, vzdržuje distanco do sveta in hkrati sam sebi prikriva lastno tragično minljivo vlogo v svetu, ko doživlja zaton moči" (Jernej Novak, Slovenec).

Za vlogo Hackerja v Ljubezni dobrega moža H. Barkerja (1995) je Bine Matoh prejel Borštnikovo nagrado. "Pohvala gre vsem igralcem, s posebnim poudarkom zlasti na /.../ Binetu Matohu, ki je svojega trgovca s kadavri, navzven zlasti v besedah robatega, a v resnici nezlobnega in nesrečno zatelebanega Hackerja, oblikoval z duhovitim prepletanjem temperamenta, ležernosti, komičnosti in hkrati nekakšne iracionalne nemoči" (Vasja Predan, Razgledi).

V sezoni 1994/95 je nastopil v predstavah Zaton sonca in slave P. Barnesa in Misel lažnivka S. Sheparda. V prvi je poosebljal kardinala Benedetta Gaetanija "z ustrezno plastiko in ostrino tako v prikazovanju politične neskrupuloznosti kot predsmrtne zgroženosti nad ničnostjo njegovih rezultatov" (Andrej Inkret, Delo). V drugi je nastopil kot Baylor: "Bine Matoh je kot oče ponovno briljiral kljub manjšemu deležu te vloge v igri, popolnoma je prišla do izraza njegova zmožnost, da združi jedek cinizem in grobo humornost, da tudi obrobnost naredi občutno prisotno" (Zdenka Lovec, Večer).

V sezoni 1996/97 je upodobil Hildebranda v Čarobnicah Matjaža Zupančiča, nato pa še Richarda Tretjega v istoimenski zgodovinski tragediji W. Shakespeara. Slednji je Binetu Matohu predstavljal še poseben igralski izziv, saj v profesionalnem gledališču dotlej ni nastopil niti v enem Shakespearovem delu. »Shakespearovega Richarda Tretjega, to mogoče najbolj svojevoljno, svobodno, predrzno, zločinsko … figuro, kar jih pozna gledališka književnost, igra Bine Matoh – na videz povsem preprosto, nič posebej teatralno, pač pa polnokrvno, tako rekoč kot človeka iz navadnega življenja, kajpada z distance nekaj stoletij /…/, kot figuro ne 'of an age, but for all time', če uporabim oznako Bena Jonsona. Nekam drobna, toda vsestransko vitalna, žilava postava v zrelih moških letih, vsa v črnem (le na ovratniku rdeče proge), z mečem za tankim zlatim opasačem, skoraj ves čas kot hudičev učenec tudi s knjigo v roki. Nič iznakažen, le 'neskladen', kot pravi sam zase, nobene konvencionalne grbe, mogoče le ena rama malo višja od druge (po zgodovinsekm izročilu), pač pa pokvarjena leva roka, hromo stisnjena nekam ob bok; in kadar se mu mudi, rahlo pošepava. – Tudi ni na tem Matohovem Richardu nič konvencionalno diaboličnega, njegov govor /…/ je inteligenten, kretnje in gib nabiti z naravno podjetnostjo in energijo. Človek, skratka, duhovitež, izzivalec skorajda s šarmom, vendar s svojim porogljivim nasmeškom, in blestečimi očmi že obenem tudi čuden, vsekakor sumljiv, nevaren. – Kot pri Shakespearu takšen že od nastopnega monologa, v katerem jasno in glasno eksplicira svoj dramatični program, potem pa se ga drži premočrtno do konca, ne oziraje se na ljudi in na Boga. /…/ Bine Matoh predstavlja Richarda, kot rečeno, od začetka do konca stvarno in trezno, celo z nekakšno digniteto in zanosom, dobro premišljeno: kot blodnika, ki natanko ve, kaj počne in kam ga bo brezbožnega skušnjavca pripeljalo, a drugače ne more, obsojen na svoje človeško zlo in – seveda – na svobodo. Matoh igra Richarda s polnim razumevanjem in distanco, kot rečeno, nič diabolično, prej potujeno – skorajda kot komedijanta, ki ve, da v tem 'vélikem teatru sveta' igra le svojo vlogo, enako kot vsi drugi okoli njega – samo nekakšno tragično-ironično človeško fikcijo za zabavo, pouk in moralistično svarilo« (Andrej Inkret, Delo). Bine Matoh je za Hildebranda in Richarda Tretjega prejel nagrado Sklada Staneta Severja.

V sezoni 1997/98 je oblikoval manjše vloge kot rajnki strojevodja Pokorny in Gost v Horvathovem Sodnem dnevu ter Melibejin oče Pleberij, »nad vsem živim pristno in obenem ironično zgroženi Šedlbauerjev rezoner« (Andrej Inkret, Delo) v Rojasovi Celestini, nastopil pa je tudi kot »ostri, v grotesko naravnani« Stotnik v Woyzecku Georga Büchnerja.

V sezoni 1998/99 se je spet soočil z dvema velikima, povsem različnima dramskima karakterjema. Njegovega Mela Edisona v Simonovi komediji Jetnik druge avenije je opisal Matej Bogataj: »Bine Matoh kot Mel je izvrsten, njegov razpon sega od besnenja in zajedljivosti do obupa in potolčenosti, ki nastopi po živčnem zlomu, in takrat je naravnost tragičen, razgaljen v nemoči; ves čas pa iz pikrih, in sarkastičnih izbruhov prehaja v notranje intenzivna, zadrževana stanja« (Razgledi). V Brechtovi igri Gospod Puntila in njegov hlapec Matti je »briljantno odigral zapleteno, razdvojeno osebnost Puntile. Z niansiranjem skorajda neopaznih prehodov iz pijanosti v treznost in obratno, s pravšnjim doziranjem grobosti in patetične človečnosti, je njegov Puntila zaživel v vsej svoji večplastnosti« (Lea Širok, Primorske novice).

V sezoni 1999/2000 je v matičnem gledališču prepričljivo nastopil kot preračunljivi Frank Oddie v Harovi igri Vprašajte Amy, Oče v Koltesovem Robertu Zuccu in oblastniški Geront v Corneillovi Iluziji. V ljubljanski Drami je blestel kot Pato Dooley v predstavi Lepotna kraljica Leenana Martina McDonagha.

Sezono 2000/2001 je pričel v Prešernovem gledališču Kranj, in sicer kot Tič v uprizoritvi Kako sem se naučila voziti Paule Vogel, v našem gledališču pa zasnoval naslovno vlogo v Libertincu Erica-Emmanuela Schmitta. Marij Čuk jo je opisal za Primorske novice: »Glavna vloga Denisa Diderota je bila zaupana Binetu Matohu, ki je obeležil s tem tudi 20-letno astopanje v Primoskem dramskem gledališču. Matoh je svoji izjemni paleti likov dodal še enega, pri čemer je znova opozoril na svoje nesporne kvalitete, med katerimi izstopa po mojem mnenju popolna in natančna analiza lika, ki ga upodablja. Matoh hoče za vsako ceno prodreti do bistva vloge, zato jo odrsko študijsko analizira v vseh razsežnostih, pronica tako v psihologijo lika, v čas, ko se pojavi, v široko družbeno okolje in individualne posebnosti. Vse skupaj uspe speti v odrski prostor, a to je individualizirano in samozadostno, marveč v sozvočju z vsemi ostalimi nastopajočimi, z velikim smislom za skupinski ansambelski vidik. Seveda, osebna nota se ne izgubi, izgubi se protagonizem v slabem pomenu besede – in nastane polnokrven, predvsem pa verodostojen in prepričljiv lik. Tako je Bine Matoh upodobil tudi Denisa Diderota. Prepričljiv v dvorjenju, naiven v prevari, lahkomiseln in poglobljen, dialektično sposoben, da sposoben, da priveže tok na lastni mlin, protisloven in izključujoč v telesnem in miselnem gibanju, a konec koncev v tem tudi presenetljivo sozvočen. Vso to množico različnih leg je Matoh izčistil v nikoli razrešeno vprašanje, kaj morala sploh je? Njegov Diderot ni nikoli banalen, nikoli preveč lahkoten, a niti filozofsko pretežak« (Primorski dnevnik). V isti sezoni je pri nas oblikoval še zahteven in psihološko niansiran lik Richarda Rome v drami Glengarry Glen Ross Davida Maneta. »Bine Matoh je v vlogi sebičnega, strašljivo brezdušnega in oholega karierista rezko izbrušen do zadnjega detajla. Njegov Ricky Roma prezira in zajedljivo, strupeno smeši vse in vsakogar; nič mu ni sveto, ciniku – nobena vrednota ali družbena konvencija. Vseskozi je brezdanje preračunljiv; v mefistovsko homoerotičnem zapeljevanju Milana Vodopivca, ki igra krhkega in ranljivega, slabiškega kupca /…/, pa je naravnost demonski. Ko Matoh oblikuje najboljše vloge, tako se zdi, sploh ne igra. Kot da bi se, vedomec, lupil, slačil, a njegovo razgaljanje je pogubna prevara: gledalce preudarno vleče v vrtinec pod varljivo spokojno gladino zamolklega, prihuljenega tolmuna« (Tomo Vidic, Primorske novice).

V sezoni 2001/2002 je v Korunovi postavitvi Dogodka v mestu Gogi Slavka Gruma »blaznost 'Julia Gapita privedel do srhljivega vrhunca« (Slavko Pezdir, Delo), v krstni postavitvi Hočevarjeve drame m te ubu! pa je bil njegov igralski delež »podčrtano avtohton, individualno kreativen in rezek. Bine Matoh je v vlogi Milčeta Kralja oblikoval veliko figuro, polno človeških slabosti, nihanja, notranjega zatiranja vsakršnih ekscesov, nežnosti in končnega izbruha v usodno dejanje in solze. Ves čas je bilo čutiti napete in razrahljane živce, ki jih človek skuša obvladati vse dotlej, dokler ne more več. Matoh je te notranje lege stopnjeval do vrelišča« (Marij Čuk, Primorski dnevnik). V Mestnem gledališču ljubljanskem se je predstavil kot Johnnyštamperledej v drami Kripl z Inishmaana Martina McDonagha.

Sezono 2002/2003 je še posebej zaznamoval kot naslovni junak v igri Kean IV. Grigorija Gorina. Legendarnega angleškega igralca Edmunda Keana, ki je »ves čas na meji obeh svetov, svoje življenje reflektira skozi vloge, enkrat Romea in drugič kralja Leara, vse je ena sama igra in poigravanje, nobeno sredstvo, ki ga obvlada, ni namenjeno samo odrskemu učinkovanju, vsa njegova prezenca, tudi zasebno, je zlepljena iz vlog« je Bine Matoh odigral »z natančnimi prehodi med različnimi nivoji, z rahlo tečnobnostjo in mračnostjo na začetku, v uvodnih delih uprizoritve, ko nastopa kot današnji igralec, z lucidno razposajenostjo in vehemenco v obdobju nezadržnega zapeljevanja, žensk in publike, v katero pa se proti koncu vse bolj mešata nemoč in obup, ki se porajata iz zapletenega razmerja z nezvesto in šefovsko ženo« (Matej Bogataj, Dnevnik).

V sezoni 2004/2005 je oblikoval tragikomični lik razčustvovanega provincialnega režiserja in ljubimca Fjodorja v slovenski praizvedbi Kokoši Nikolaja Koljade, v politični drami Oblika mize Davida Edgarja pa »brezhibno oblikoval« Josefa Lutza. Bine Matoh je »izkušenega in na začetku oholega ter ciničnega politika, prepričanega, da cilj opravičuje vsa sredstva, postopoma spreminjal v vse bolj nemočnega, a do konca zavednega komunista. Matoh je še posebej mojstrsko izoblikoval Lutzov sklepni monolog, v katerem se stari komunist pokončno upre neznosno boleči izgubi moči in prevzame vso odgovornost« (Andraž Gombač, Primorske novice). V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu je nastopil kot Stomil v Tangu Slawomirja Mrozka, v Drami SNG v Ljubljani pa zasnoval markantnega Horna v predstavi Dvoboj med črncem in psi Bernarda-Marie Koltèsa.

V sezoni 2004/05 je zaigral v črni komediji Dušana Kovačevića Maratonci tečejo častni krog – Lakija »najbolj marljivega Topalovića, ki vselej znova 'vse zaserje'« je izvirno oblikoval »v čaplinovski maski in drži iz Velikega diktatorja« (Slavko Pezdir, Delo). Naravnost izjemna pa je bila njegova kreacija v Cankarjevem Kralju na Betajnovi: »Kantor Bineta Matoha je utelešenje nietzschejanskega človeka brez trohice vesti, ki v sli po oblasti ne porazi in porazira le nasprotno mislečih, ampak brezobzirno pohodi tudi svoje domače. Njegova Betajnova pa ni več sinonim za zakoten kraj z nekaj upogljivimi prebivalci, ki jim kot petelin na domačem dvorišču vsili svojo oblast, ampak kapitalistični svet, ki ga poganja igra moči, in v Kantorju prepozna oblastnika, kakršnega si želi in potrebuje: veličastnega samodržca, ki zna broditi po mlaki krvi, kot da bi hodil po mehki, prav zanj pogrnjeni preprogi.« (Barbara Orel, Dnevnik).

Leta 2004 je za svoje gledališko ustvarjanje prejel tudi Borštnikov prstan.

Vloge v gledališču

=== 2010 -

2001- 2010

1991-2000

1981-1990

Vloge na filmu in televiziji

  • 1999 Klan, 11. del TV nanizanke, Vroč sprejem pod domačo streho, r. Anton Tomašič, RTV Slovenija
  • 1995 Striptih, r. Filip Robar Dorin, TV Slovenija in Filmal Pro – Novo Mesto
  • 1994 Obsojen na svobodo, TV film, r. Anton Tomašič, RTV Slovenija
  • 1990 Vinko; Ječarji, r. Marjan Ciglič, Studio 37 Ljubljana in Viba film Ljubljana
  • 1990 Decembrski dež, r. Božo Šprajc, Viba film Ljubljana in TV Ljubljana
  • 1989 Višji organ; Kavarna Astoria, r. Jože Pogačnik, Viba film Ljubljana
  • 1988 Prijatelj; P. S. (post scriptum), r. Boštjan Hladnik, Marcel Buh, Andrej Stojan, Viba film Ljubljana
  • 1987 Moj ata socialistični kulak, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana
  • 1987 Suha veja, r. Andrej Stojan, RTV Ljubljana
  • 1984 Nace; Dediščina, r. Matjaž Klopćoć, Viba film Ljubljana
  • 1983 Trije prispevki k slovenski blaznosti, r. Žare Lužnik, Boris Jurjaševič, Mitja Milavec, Viba film Ljubljana
  • 1983 Jama, r. Andrej Stojan, RTV Slovenija
  • 1983 Oblaki so rdeči, 3. del TV nadaljevanke, r. Andrej Stojan, RTV Slovenija
  • 1982 Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, r. Karpo Godina, Viba film Ljubljana
  • 1981 Manj strašna noč, 1. in 2. del TV nanizanke,r. Andrej Stojan, RTV Slovenija
  • 1981 Mile Klopčič Mati, r. Janez Drozg, RTV Slovenija
  • 1979 Vida, TV film, r. Janez Drozg, RTV Slovenija

Vloge na radiu

  • 2010 Komisar; Jasna Jurečič Mona Lisa, r. Vladimir Jurc
  • 2002 Doktor; Borut Gombač Skozi zaprta vrata, r. Igor Likar
  • 2002 Jože; France Bevk V kaverni, r. Marjan Bevk
  • 1994 Igralec; Dante Alighieri Božanska, r. Sergej Verč
  • 1989 Miki; Slobodan Turlakov Norec, r. Jože Valentič
  • 1988 Jaz, Ludwig Haring; Trije možje na bojišču, r. Gregor Tozon
  • 1987 Režiser; Bernard da Costa, Arabella – moje ljubezni, r. Gregor Tozon

Nagrade

Tretjem

Bibliografija

Viri in literatura

  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994
  • Slovenski gledališki letopisi od 1987/88 do 2004/2005, Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, izbral in uredil Štefan Vevar
  • Spletna stran SNG Nova Gorica

Zunanje povezave

SNG Nova Gorica

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Bine_Matoh&oldid=30348«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori