Mestno gledališče ljubljansko

Predstavitev gledališča

Drugo največje poklicno gledališče, ustanovljeno leta 1949 v Ljubljani, na leto pripravi deset lastnih in najmanj dve koprodukcijski predstavi. V središču umetniške produkcije so sodobna, občasno pa tudi klasična besedila z aktualnimi vsebinami, ki omogočajo živ in polemičen dialog s sodobnostjo. V skladu z modernim konceptom si gledališče prizadeva za raznolikost žanrov in uprizoritvenih konceptov.

Mestno gledališče ljubljansko je s preko 100 zaposlenimi drugo največje slovensko dramsko gledališče. Locirano je v sam center Ljubljane in ima tri dvorane, veliko s 350 sedeži, malo sceno z 80 sedeži in Studio MGL s 50 sedeži. V sezoni odigrajo preko 400 ponovitev doma in na gostovanju, ki si jih ogleda preko 100.000 gledalcev.

Zgodovina

Jože Tiran in Dušan Moravec sta snovala ustanovitev novega gledališča v Ljubljani že leta 1949 in Mestni ljudski odbor Ljubljana ter Ministrstvo za prosveto sta prisluhnila njunim načrtom, na osnovi česa je bila 4. septembra v Drami Ljubljana avdicija za novi gledališki ansambel. Prva premiera v sedanjih prostorih MGL pa je bila 29. decembra 1951. Jože Tiran je režiral Cankarjevega Jakoba Rudo. To je začetek Mestnega gledališča, ki se je preimenovalo v Mestno gledališče ljubljansko leta 1962.

Dušan Moravec, ki je bil prvi dramaturg gledališča, je postavil temeljne smernice delovanja, ki v svojih obrisih veljajo še danes. V prvi vrsti sta sodobna komedija in drama v repertoarju uravnoteženi, in nagovarjata današnje občinstvo ter se soočata z današnjo stvarnostjo. Repertoar, ki ga je preigralo MGL v prvih petih letih nazorno potrjuje to usmeritev, saj je bilo med 60 premierami, kar 49 krstnih ali prvič v Sloveniji uprizorjenih tekstov. Za Dušana Moravca je bilo zelo pomembno, da je vsaj polovico sezone posvetil slovenskim tekstom. To razmerje je bilo prav težko ustvariti in zadržati. Poleg vsega so bila klasična dela iz svetovne in slovenske dramatike uprizarjana v ljubljanski Drami in strokovna ter laična javnost sta zahtevala v drugem ljubljanskem gledališču drugačno usmeritev.

V prvem desetletju svojega obstoja in v času vodenja gledališča Dušana Moravca se je tako razvila ob prej omenjeni repertoarni usmeritvi še komorna igra in »montažna režija« - predvsem s strani režiserjev, ki so se ukvarjali tako z gledališčem kot s filmom.

Ob spremembi vodstva, ko je prišel Ferdo Delak, pa se je gledališče profiliralo tudi v smeri nagovarjanja občinstva. Zelo hitro je MGL uvedel gostovalno politiko in odšlo na veliko turnejo po Jugoslaviji, vpisovali so nove abonente v t.i. delavske abonmaje in po ukinitvi koprskega in kranjskega gledališča prevzeli del njihovega poslanstva – gostovali so po mnogih krajih Slovenije, da približajo ljudem gledališko ustvarjalnost.

Leta 1958 je zasnoval Dušan Moravec Knjižnico MGL, ki je bila prva zbirka strokovne literature za gledališče pri nas in seveda izjemnega pomena za razvoj teatrologije.

V obdobju umetniškega vodenja Lojzeta Filipčiča so uvedli repertoarno novost – to je bil satirični kabaret, ki je postal v hipu, kot zvrst, uspešnica, a se je prav tako hipno zanj zmanjšalo zanimanje. Ob politično satiričnem kabaretu pa je Filipčiča zanimala tudi vzpostavitev glasbenega gledališča v slovenskem kulturnem prostoru in uvedba eksperimentalnega gledališča. Žal sta obe ideji ostali nerealizirani. Najplodnejše obdobje MGL, ki se je razvilo prav v času njegovega vodenja, pa je baziralo na odmiku od splošno ljudskega delovanja do dviga kakovosti, kar je bilo kronano z velikim uspehom.

Leta 1975, ko je Lojze Filipčič nepričakovano sredi največjega razmaha delovanja umrl, se je pojavila v gledališču velika kriza v smislu iskanja novega vodje in novih vizij razvoja. V naslednjem desetletju je gledališče z neprestanimi menjavami vodstev uspelo zadržati neko povprečje, a visoka kakovost in jasna profiliranost sta se izgubili.

V želji, da bi gledališče zadržalo zelo raznoliko občinstvo glede na socialno, generacijsko in izobrazbeno strukturo, se je začel pojavljati repertoar za vsakogar nekaj. S tem je gledališče v veliki meri izgubilo svojo profiliranost, razvilo se je trdno repertoarno gledališče, a njegova identiteta je postala nejasna. S tem problemom, se od tedaj ukvarja MGL in ga poskuša reševati tudi v zadnjem obdobju, v času vodenja Barbare Hieng Samobor.

Zanesljiv, pomlajen igralski ansambel, visoko profesionalen, dva odra – veliki za klasične uprizoritve in eksperimentalna mala scena, zelo razvejan in številčen abonmajski sistem in mnogoštevilna gostovanja po vsej Sloveniji, to so značilnosti, ki jih je MGL prineslo kot doto novemu umetniškemu vodji.

Direktorji

• 2007- Barbara Hieng Samobor
• 1997-2007 Boris Kobal
• 1994-1997 Zvone Šedlbauer, v. d. direktorja
• 1990-1993 Janez Pretnar
• 1986-1990 Franček Drofenik
• 1982-1986 Borut Plavšak
• 1974-1981 Sergej Vošnjak
• 1973-1974 Lojze Filipič
• 1979-1972 Igor Pretnar
• 1966-1970 Miloš Mikeln
• 1962-1966 Lojze Filipič
• 1957-1962: Ferdo Delak
• 1949-1956: Jože Tiran

Umetniški vodje

• 2007- Barbara Hieng Samobor
• 1997-2007 Boris Kobal
• 1993-1997 Zvone Šedlbauer
• 1992-1993 Tone Kuntner, v. d. umetniškega vodje
• 1992 Vesna Jurca
• 1991 Vesna Jurca, v.d.umetniškega vodja
• 1987-1990 Tone Partljič
• 1983-1987 Zvone Šedlbauer
• 1981–1983, Mojca Kreft, v. d. umetniškega vodje
• 1979-1980 Ervin Fritz
• 1979 Mojca Kreft, v.d. umetniškega vodje
• 1978-1979 Zlatko Šugman, v.d. umetniškega vodje
• 1977 Mojca Kreft, v. d. umetniškega vodje
• 1975-1977 Bojan Štih
• 1962-1975 Lojze Filipič

Uredniki Knjižnice MGL

• 1958-1966 Dušan Moravec
• 1966-1986 Dušan Tomše
• 1987-1991 Tone Partljič
• 1992-1993 Tanja Viher, Vili Ravnjak
• 1994 Tanja Viher, Alja Predan
• 1994-2006 Alja Predan
• 2007-Petra Pogorevc

Nekdanji člani ansambla

Janez Albreht (1954-1962), Angel Arčon (1949-1979), Jožica Avbelj (1975), Maks Bajc (1957-1965), Bronislav Battelino (1949-1972), Nada Bavdaž (1961-1991), Mira Bedenk (1963-1991), Ljerka Belak (1993-), Danilo Bezlaj (1951-1984), Polde Bibič (1971-1972), Maja Boh (1980), Ruša Bojc (1952-1965), Stannia Boninsegnal (1995), Silvij Božič (1984-2010), Milan Brezigar (1956-1977), Metka Bučar (1949-1958), Evgen Car (1980-), Slavko Cerjak (1979-2008), Anka Cigoj (1960-1989), Laci Cigoj (1955-1956), Gregor Čušin (1994-1999 in 2001-2019), Polde Dežman (1950-1956), Ana Dolinar Horvat (2009-2020), Jurij Drevenšek (2009), Franček Drofenik (1956-1991), Janez Eržen (1962-1989), Hugo Florjančič (1955-1956), Jože Gale (1952-1965), Slavka Glavina (1951-1958), Majda Grbac (1970-), Marjeta Gregorač (1975-), Edvard Gregorin (1957-1958), Julij Guštin (1962-1989), Judita Han Kreft (1952-1983), Marjan Hlastec (1959-1962), Marjana Jaklič-Klanšek (1971-), Pavle Jeločnik (1952-1969), Ivan Jezernik (1969-), Nika Juvan Kalan (1952-1991), Milan Kalan (1949-1988),Miro Kopač (1954-1961), Klara Kuk (2021), Franjo Kumer (1955-1977), Jernej Kuntner (1995-2001), Tone Kuntner (1969-), Janez Lavrih (1949-1955), Tina Leonova (1960-1974),Marija Lojk Tršar (1977-), Jože Lončina (1949-1988), Marjana Maher (1949-1951), Franc Markovčič (1975-), Saša Miklavc (1952-1991), Jože Mraz (1984-), Vera Murko (1954-1972), Leli Nakrst (1949-1952), Gal Oblak (2021), Lucijan Orel (1950-1961 in 1964-1974), Jette Ostan Vejrup (2004-2021), Vera Per (1962-1997), Ina Perhavec (1949-1951), Radko Polič (1970-1975), Franci Presetnik (1950-1957), Franci Prus (1949-1965), Vera Prus (1949-1952), Metka Pugelj (1952-1973), Barbara Ribnikar (2012), Janez Rohaček (1951-1956), Petra Rojnik Veber (2009), Nika Rozman (2009), Mira Sardoč (1955-1961), Marko Simčič (1975-2013), Vladoša Simčič (1951-1969), Majda Skrbinšek (1949-1951), Nina Skrbinšek (1977-1980), Vladimir Skrbinšek (1960-1965), Julka Starič (1949-1959), Nadja Strajnar Zadnik (1977-), Janez Starina (2004), Slavko Strnad (1963-1992), Alenka Svetel (1952-1981), Marija Šeme (1949-1951), Danica Šenkinc (1949-1951), Janez Škof (1965-1983), Janez Škof (1987-1991), Srečo Špik (1975-1995), Milan Štefe (1989-2019), Maja Šugman (1965-1997), Zlatko Šugman (1965-1992), Aljoša Ternovšek (1999-), Alenka Tetičkoovič (1999-2000), Gašper Tič (1997-2018), Jože Tiran (1949-19656), Violeta Tomič (1988-2001), Franek Trefalt (1954-1956 in od 1957-1968), Matjaž Turk (1979-), Dare Ulaga (1959-1981 in od 1984-1987), Janez Vajevec (1970-1971), Domen Valič, Velimir Vardjan (1949-1952), Miro Veber (1949-1957), Borut Veselko (1989-1996), Vera Videčnik (1949-1952), Maja Aduša Vidmar (1994-1995), Ernest Zega (1958-1959), Matej Zemljič, Jože Zupan (1949-1958), Iva Zupančič (1952-1962), Milena Zupančič (1969-1979), Mirko Zupančič (1949-1959), Maša Židanik (1995).

Sedanji člani ansambla

Viktorija Bencik Emeršič (2011), Sebastian Cavazza (2011), Tanja Dimitrievska (1995), Mojca Funkl (2002), Jernej Gašperin (2012), Gregor Gruden (2007), Jure Henigman (2008), Lena Hribar Škrlec (2019), Gašper Jarni (2018), Branko Jordan (2020), Boris Kerč (1989), Karin Komljanec (1999), Mirjam Korbar (1987), Iva Krajnc Bagola (2001), Jaka Lah (2003), Matic Lukšič (2017), Bernarda Oman (1998), Boris Ostan (1983), Ana Pavlin (2019), Primož Pirnat (2011), Tina Potočnik Vrhovnik (2012), Matej Puc (2005), Nina Rakovec (2013), Tanja Ribič (1992), Jožef Ropoša (1993-2000 in od 2002), Filip Samobor (2017), Uroš Smolej (2001), Ajda Smrekar (2013), Nataša Tič Ralijan (2017), Tomo Tomšič (2019), Gaber K. Trseglav (2004), Lara Wolf (2019), Judita Zidar (1995), Jana Zupančič (2003), Tjaša Železnik (2009).

Nagrajene uprizoritve

• 2019 Tretja nagrada občinstva za uprizoritev Pogrešana, 20. festival komornega gledališča Zlati lev, Umag
• 2018 Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije in po izboru občinstva za predstavo Trač
• 2016 Velika nagrada, mednarodni gledališki festival Kontakt, Poljska za uprizoritev Iliada
• 2015 Posebna Borštnikova nagrada žirije za kolektivno igro za predstavo Iliada
• 2015 Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije in po izboru občinstva (J. Ivanc: Prevare)
• 2014 Nagrada Srebrna snežinka, 30. festival Sarajevska zima za uprizoritev Othello'
• 2012 Velika Borštnikova nagrada za predstavo Nevihta
• 2009 Nagrada občinstva na Tednu slovenske drame v Kranju za predstavo Solistka
• 2009 Žlahtna komedija po izboru občinstva na Dnevih komedije v Celju (P. Stone, J. Styne, B. Merrill Sugar – Nekateri so za vroče)
• 2007 Borštnikova nagrada za estetski preboj za predstavo Kabaret v režiji Stanislava Moše
• 2005 Žlahtna komedija po oceni žirije na Dnevih komedije v Celju (Bolje tič v roki kot tat na strehi)
• 1999 Plaketa Mesta Ljubljane za dolgoletno delovanje, ki je postalo del vsakodnevnega kulturnega dogajanja po vsej Sloveniji
• 1997 Bronasta plaketa mednarodnega trienala gledališke knjige in periodike Knjižnici MGL na Sterijinem pozorju v Novem Sadu
• 1989 Borštnikova diploma za najboljši esej Knjižnici MGL
• 1986 Red zaslug za narod s srebrnimi žarki (podelilo Predsedstvo SFRJ)
• 1985 Diploma 7. mednarodnega trienala gledališke knjige in periodike Knjižnici MGL na Sterijinem pozorju v Novem Sadu
• 1970 Srebrna plaketa Sterijinega pozorja Novi Sad Knjižnici mestnega gledališča ljubljanskega, za sistematično delo pri izdajanju gledališke literature
• 1961 Nagrada mesta Ljubljana za uspešno sezono
• 1959 Nagrada Okrajnega ljudskega odbora ljubljanskega okraja Mestnemu gledališču ljubljanskemu kot najuspešnejši ljubljanski kulturni ustanovi ob desetletnici

Bibliografija

• 2001 50 let MGL1, 50 let MGL 2, Knjižnica MGL, urednica Alenka Klabus Vesel

Založništvo

Posebnost našega drugega največjega gledališča je Knjižnica MGL. Ta sodi med najstarejše specializirane teatrološke edicije v Evropi in v svetu. Njeni začetki segajo v leto 1958. Danes v njej najdemo tako uveljavljene avtorje gledališke teorije kot izvirne študije slovenskih teoretikov, študije sodobnih gledaliških praks, eseje, zapise o igralski umetnosti idr.

Izobraževanje

Mestno gledališče Ljubljansko vsako leto izvede dve gledališki delavnici, namenjeni gledališkim mentorjem in srednješolskim profesorjem. Izobraževanje poteka tako v obliki predavanj kot tudi praktično.

Viri in literatura

• Mestno gledališče ljubljansko

Zunanje povezave

• Mestno gledališče ljubljansko
• Pomladno prebujenje na festivalu Sarajevska zima - www.sigledal.org, 1.3.2010