Kategorija:Avtorji

Kaj je gršega, kakor če šušmarimo pri skušnji in se pri predstavi zanašamo na svoje dobro razpoloženje in srečo? Svojo največjo srečo in največje zadoščenje moramo najti v tem, da se uglasimo med seboj, da ugajamo drug drugemu in da le tolikanj čislamo priznanje občinstva, kolikor si ga že poprej, da tako rečem, zagotovimo sami med seboj. Zakaj lahko kapelnik bolj verjame v svoj orkester kakor intendant v svoje gledališče? Ker se pri prvem vsak sramuje svojega spodrsljaja, ki žali zunanje uho. A kako redko sem videl, da bi kakšen igralec priznal svoje odpustljive in neodpustljive napake, ki tako grdo žalijo notranje uho, in se jih sramoval! Ko bi oder le bil ozek kot vrv vrvohodca, da si nevešči ne bi drznili stopiti nanj! Tako pa se ima skoraj vsak za dovolj nadarjenega, da paradira po njem.

J.W. Goethe